Naše zdravstvo ni v razsulu
Od ministrice za zdravje Milojke Kolar Celarc smo morda pričakovali, da se bo kar najhitreje lotila reforme zdravstvenega sistema, a je na začetku tega leta marsikoga kar malo »razočarala« z ugotovitvijo, da naš zdravstveni sistem sploh ni pred razsulom. Tako je pokazala analiza zdravstvenega sistema, ki jo je dala narediti. A kljub temu so pred našim zdravstvom veliki izzivi, saj je Slovenija ena izmed evropskih držav, kjer se bodo javni izdatki za zdravstvo zaradi staranja prebivalcev v naslednjih desetletjih najbolj povečali. Milojka Kolar Celarc zagotavlja, da bo ohranila javno zdravstvo in njegovo dostopnost za vse.
Začniva pri varovanju zdravja. Se udeležujete presejalnih pregledov za raka?
Udeležujem se vseh, na katere sem povabljena, saj presejalni programi rešujejo življenja. Redno dobivam vabila za SVIT, nazadnje pa sem dobila vabilo za DORO, za mamografijo. Tudi te sem se udeležila. Odlično je, da človek opravi vse v 15 minutah, kar mi je glede na pomanjkanje časa zelo dragoceno.
Ali vlaganje v preventivne programe v zdravstvu pomeni manjše stroške za zdravljenje? So naložbe v zdravje pomembne?
Vsekakor so naložbe v zdravje najboljše dolgoročne naložbe, kajti vemo, da lahko zdravje prebivalstva pomeni večjo gospodarsko rast in s tem večjo blaginjo vseh. Slovenci med vrednotami vedno postavljamo najvišje prav zdravje. Zato je moje načelo zdravstvene politike zagotoviti več denarja za preventivo. Tako bomo svoje ljudi dalj časa ohranjali zdrave, kar bo na eni strani pomenilo boljšo kakovost življenja in večje zadovoljstvo posameznika, na drugi pa tudi prihranek v zdravstvu.
Ali je tudi nov »tobačni zakon«, ki ga pripravljate, korak k boljši preventivi?
Imate prav. Vsekakor je nov predlog zakona o omejevanju tobačnih in povezanih izdelkov pomemben korak k preventivi. Vsi poznamo škodljive posledice kajenja. V Sloveniji vsako leto zaradi njih umre 3600 ljudi, kar je zelo veliko. V desetih letih je tako umrlo skoraj toliko ljudi, kot je prebivalcev Celja. Z zakonom želimo ljudi spodbuditi k opuščanju kajenja, predvsem pa ozavestiti mlade, da ne začnejo kaditi. Predlagamo tako imenovani protitobačni cent, s katerim bi zagotovili sredstva prav za ozaveščanje in preventivne akcije.
Bomo kdaj prišli tudi do trošarin na sladke pijače, kar bi morda vplivalo še na zmanjšanje vse večjega problema debelosti?
Kot veste, so že vsaj trije poskusi obdavčitve sladkih pijač s trošarinami propadli. To je škoda. Res je, da bi nekaj milijonov sicer plačali potrošniki, ne proizvajalci, saj bi se trošarine odrazile v višji maloprodajni ceni.
Pitje sladkih pijač je zelo škodljivo. Naši mladostniki so med tistimi, ki popijejo največ sladkih pijač dnevno. Kljub dosedanjim prizadevanjem narašča debelost med otroki, med njimi pa se tudi pojavlja sladkorna bolezen tipa 2, ki je bila še do nedavnega značilna za odrasle. Z njo pa so povezani res veliki izdatki, okoli 130 milijonov evrov na leto.
Vseeno je prišlo do napredka. Industrija pijač je jeseni 2015 pod okriljem Gospodarske zbornice Slovenije podpisala zaveze, ki se nanašajo na odgovorno oglaševanje in omejevanje trženja sladkih pijač otrokom, ter zaveze k usmerjenosti v razvoj zdravju prijaznih ter preoblikovanju obstoječih pijač. Če se zaveze ne bodo uresničevale, pa bomo razmislili o drugih možnostih.
Glede na povečanje izdatkov (povezanih s staranjem prebivalstva, naraščanjem kroničnih bolezni, dragim zdravljenjem) pa bodo za vzdržnost zdravstvenega sistema verjetno nujni še dodatni viri sredstev.
V Sloveniji imamo med državami Evropske unije res enega najhitreje starajočih se prebivalstev. Če bomo živeli dalj časa, to prinaša nove obveznosti zdravstvenega varstva in dolgotrajne oskrbe. Možnosti je več. Učinkovitejša raba obstoječih virov je pomembna, vendar bo treba zagotoviti tudi nove vire, kajti napovedi za Slovenijo do leta 2060 niso spodbudne. Če ne naredimo nič na področju preventive in učinkovitejše rabe sredstev, bomo morali po nekaterih ocenah za zdravstvo priskrbeti več kot 12 odstotkov bruto družbenega proizvoda.
Kateri so lahko novi viri denarja za zdravstvo, da to ne bo tako odvisno od trga dela?
Nekaj sem jih že omenila, to so trošarine od tobaka, sladkih pijač in alkohola. Če pogledamo druge države, je mogoča tudi obremenitev s prispevkom na vse dohodke, tudi pasivne dohodke, kot so najemnine, kapitalski dobički, dividende. Nekatere države dajejo za zdravstvo celo del davka na nepremičnine. Mogoča je obdavčitev dela dobička farmacevtskih družb.
Smo država znotraj EU, ki daje v ta namen najmanj proračunskega denarja, samo tri odstotke celotnih zdravstvenih izdatkov. Mi celo izobraževanje specializantov plačujemo iz prispevkov od plač. Povsod v Evropi to plačuje proračun. Mislim, da tu še nismo rekli zadnje besede in bo treba med letom zadeve uravnotežiti, da bi iz proračuna šlo vsaj plačilo tistih dejavnosti, ki po naravi spadajo v proračun.
Dejansko bomo tudi s preoblikovanjem dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja skušali v sistem pripeljati več denarja, ker ne bo treba več financirati obratovalnih stroškov zavarovalnic.
Ali torej govorite o preoblikovanju dopolnilnega zavarovanja, ne o ukinjanju?
Če rečem preoblikovanje, to še ne pomeni, da ne gre za ukinitev. O preoblikovanju govorim, ker bo to druge vrste dajatev, ki pa je ne bodo pobirale zavarovalnice oziroma naj bi šla neposredno v zavod za zdravstveno zavarovanje. Tako da ne odstopam od koalicijske pogodbe in od svojih trditev ves čas mandata.
Kaj morebitne spremembe pomenijo za upokojence? Bodo morali v zdravstveno blagajno plačevati več ali manj? Se bodo pravice krčile?
Ne razmišljamo o krčenju pravic. Analiza je pokazala, da naj bi ohranili univerzalno košarico in dobro dostopnost do zdravstva ne glede na finančni položaj zavarovancev. Kot veste, je zdajšnje dopolnilno zavarovanje regresivno, kar pomeni, da ne glede na dohodke posameznika vsi plačajo enako mesečno ali letno premijo. V prihodnje naj bi bila ta odvisna od dohodkov, kar pomeni, da bi upokojence z najnižjimi pokojninami skušali razbremeniti, da bi plačevali manj.
Sicer ste rekli, da povečana učinkovitost uporabe sredstev ne bo dovolj, a vseeno me zanima, koliko prihranka je še tu in kje se troši denar najbolj neučinkovito.
Celovita analiza je pokazala največje slabosti na treh področjih. Prvo je financiranje, ki je odvisno samo od zaposlenosti in plač ter tako zelo ranljivo. Drugo področje, kjer nas čakajo veliki izzivi, je sistem upravljanja in vodenja na vseh ravneh. Nimamo jasno opredeljenih ciljev, pristojnosti in odgovornosti, s čimer bi se sama po sebi povečala učinkovitost.
Tretje področje, kjer v zadnjih letih ni bilo nobenih sprememb, pa je obračunski sistem oziroma način plačevanja zdravstvenih storitev. Potrebna bo celovita sprememba in v tem kompleksnem sistemu se je ne da narediti čez noč. Tudi druge države so obračunske sisteme gradile pet in več let. Kar pa ne pomeni, da ne bomo začeli izvajati sprememb takoj, kjer so odstopanja največja. Kjer plačujemo pavšalni znesek delovnim skupinam, na primer pri plačilu nujne medicinske pomoči, ugotavljamo zelo velike in nelogične razlike glede na vsebino in opravljeno delo.
Kako velik problem je korupcija v zdravstvu in kako se je lotevate?
Včasih povem, da je v zdravstvu 3,2 milijarde interesov, ker se v sistemu zavrti toliko denarja. To ni tako zelo daleč od resnice, saj je res zelo veliko interesnih skupin. Možnost koruptivnih dejanj je večja kot kjer koli drugje. Naloga ministrstva je predvsem, da pripravi take zakone, da s sistemskega vidika korupcijo omeji na najmanjšo mogočo. Govorimo o ničelni toleranci. Vlada je v zvezi s tem že pripravila poseben strateški program.
Lansko leto smo začeli izvajati skupna javna naročila za zdravila. Na ministrstvu smo sami izvedli skupno naročilo za sedem urgentnih centrov, kjer smo dejansko prihranili 30 odstotkov od celotne nabavne vrednosti (čez tri milijone), ko smo opredelili tehnične standarde za posamezno opremo. Pripravljamo tudi skupno javno naročilo za rokavice in gaze ter medicinsko-tehnične pripomočke za vse bolnišnice v Sloveniji, da bi zagotovili najnižje cene. Vendar je to dolgotrajen proces. Čaka nas še vsa oprema za te bolnišnice.
Nimam pa dokazov o večstomilijonskih koruptivnih dejanjih, o katerih govorijo posamezniki. To si tudi težko predstavljam ob vseh teh varčevanjih, ki jih je zdravstvo izvedlo od leta 2009, ko je privarčevalo več kot 420 milijonov evrov.
Zveza društev upokojencev se je s posebnim manifestom zavzela za ohranitev javnega zdravstva in vas v tem pogledu podprla. Ali je strah pred razpadom javnega zdravstva zaradi različnih lobijev upravičen?
Ta vlada se je že v svoji koalicijski pogodbi zavezala javnemu zdravstvu. Prav zato smo pripravili celovito analizo zdravstva in resolucijo nacionalnega plana zdravstvenega varstva do leta 2025. Iz nje jasno izhaja, da je usmeritev v krepitev javnega zdravstva. S spremembami in dopolnitvami zakona o zdravstveni dejavnosti želimo na transparenten sistemski način urediti dodeljevanje, upravljanje in regulacijo koncesij. V koalicijski pogodbi je tudi zaveza za ločitev javnega in zasebnega zdravstva, s čimer imamo in so imeli tudi že v preteklosti v praksi nekaj težav.
Vse gre v smeri podpore javnega zdravstva. Tudi prakse drugih držav kažejo, da dober, nadzorovan in učinkovit javni zdravstveni sistem najbolje zagotavlja dostopnost, enakopravnost in univerzalnost, še posebno za tako majhno število prebivalcev, kot ga ima Slovenija.
Dostopnost pa nedvomno ovirajo dolge čakalne dobe. Čakanje na nekatere posege v času bolniškega dopusta lahko na koncu zavarovalnico stane veliko več kot poseg. Vi napovedujete, da boste čakalne dobe obvladali že do konca leta. Kako?
Res je, to je ena izmed prednostnih zadev. Imamo zelo dobro, celo najboljšo dostopnost na primarni ravni zdravstvenega varstva, tako da gre ob zdravstvenih težavah vsak lahko do svojega družinskega zdravnika. Imamo pa čakalne vrste drugje.
Pilotni projekt, ki smo ga začeli lansko jesen in vključuje splošni bolnišnici Celje in Izola, ortopedsko kliniko Valdoltra ter nekatere zdravstvene domove, kaže, da čakalni seznami niso vedno verodostojni in ne odražajo pravih čakalnih dob. Na nekaterih seznamih so ljudje, ki jim zdravstveno stanje po več mesecev ne dopušča, da bi šli na poseg, ali pa se za poseg sploh še niso odločili. Vse to pa ne pomeni, da čakalnih dob ni.
Delamo v dveh smereh. Dolgoročno načrtujemo nov zakon o pacientovih pravicah in nov pravilnik. S kratkoročnimi ukrepi pa smo se zavezali, da bomo do konca letošnjega leta skrajšali najdaljše čakalne dobe, predvsem tiste, pri katerih se zaradi čakanja ljudem poslabša zdravstveno stanje ali imajo zaradi tega čakanja slabšo kakovost življenja (čakanje na ortopedske operacije). Pogovarjamo se še o možnosti, da bi ljudem zagotovili prvi specialistični pregled.
Za vse kritične čakalne dobe bomo pripravili strokovna merila. Z zdravstveno blagajno in vodstvi vseh klinik se bomo dogovorili, v kolikšnem času in na kakšen način lahko te čakalne vrste odpravijo, in zagotovili sredstva. Dodatni prispevek k preglednejšemu seznamu čakalnih dob pa sta eNaročanje in eNapotnica.
Ali že nemoteno delujeta?
Za zdaj poskusno, a bomo zelo v kratkem, če bodo zadeve normalno potekale, elektronsko napotnico uvedli po vsej Sloveniji. Tako bomo končno dobili centralni elektronsko vodeni seznam čakalnih vrst, da si bomo lahko doma sami pogledali, kje bomo hitreje na vrsti.
Kdaj pa bomo dobili nov zakon, ki bo omogočil ljudem na stara leta ostati v oskrbi doma?
V normativnem programu vlade je zaveza, da skupaj z ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti sodelujemo pri pripravi zakona o dolgotrajni oskrbi. Po programu naj bi oba ključna zakona, tudi zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, letos obravnavali na vladi. Prav te dni zelo intenzivno usklajujemo zdajšnjo in prihodnjo košarico pravic za dolgotrajno oskrbo. Izhajati moramo iz integriranega pristopa, da bodo službe in program prilagojeni osebi, ki potrebuje dolgotrajno oskrbo in bo na domu dobila vso socialno in zdravstveno oskrbo. Verjamem, da nam bo to v Sloveniji končno uspelo urediti.
Na koncu se sicer vedno konča pri denarju. Potrebe po tovrstni oskrbi se bodo s staranjem prebivalstva povečale in vsaj na dolgi rok bo vsekakor treba poiskati nove vire financiranja, če hočemo na domu zagotoviti raven oskrbe, ki bo primerljiva oskrbi v domovih za starejše občane.
Krepite tudi vlogo primarnega zdravstva, a družinski zdravniki so že zdaj zelo obremenjeni. Boste njihovo število povečali?
V preteklih letih smo dali dodatne razpise za specializacije, tako da bomo v naslednjih letih dobili 300 novih specializantov družinske medicine, s čimer bomo seveda zmanjšali obremenitve družinskih zdravnikov. Moram pa povedati, da so obremenitve zelo različne. Imamo družinske zdravnike, ki imajo 3200 opredeljenih pacientov, a tudi take, ki jih imajo 500 do 800. Nekje je to res zaradi podeželskega območja, kjer delujejo, vendar bo kljub temu treba vzpostaviti neke mehanizme za prerazporeditev, kar pa ne bo enostavno, glede na to, da imamo v Sloveniji prosto izbiro do osebnega zdravnika. Verjamem pa, da si tisti, ki ima 3200 pacientov, res težko vzame dovolj časa za vsakogar.
Boste še okrepili vlogo referenčnih ambulant?
Nacionalni plan zdravstvenega varstva daje poseben poudarek primarnemu zdravstvenemu varstvu. Že lani smo tako okrepili splošne ambulante s 150 referenčnimi, tako da jih zdaj deluje že 584. Cilj je, da bi povsod, kjer je splošna, imeli tudi referenčno ambulanto z diplomirano medicinsko sestro, ki vodi in nadzoruje vse paciente s kronično boleznijo in tako pripomore h kakovostnejši oskrbi in življenju teh ljudi.
Pri skrbi za starejše bolnike naj bi, kot je zapisano v resoluciji nacionalnega plana zdravstvenega varstva, spet pomembnejšo vlogo prevzeli geriatri. Načrtujete nov razvoj te stroke?
Dejstvo je, da bomo geriatrijo, ki smo jo že imeli, zelo potrebovali. V UKC Ljubljana že imajo oddelek, kjer obravnavajo starejše bolnike, ki imajo več bolezni skupaj.
Seveda pa bomo morali poseben pomen dati tudi paliativni oskrbi in patronaži. Najboljša in najučinkovitejša oskrba je tista v lokalnem okolju oziroma čim bližje domu, kar je po izkušnjah drugih držav tudi veliko cenejše.
Koliko vam jih bo uspelo uresničiti?
Za nekatere ne dovolj hitro, nekateri pa sprememb sploh ne bi radi videli. Če zadeve niso urejene, določenim skupinam to ustreza. Zato sem jaz začela malce drugače kot ministri pred mano, ki so se zelo hitro menjali. Kjer koli bi začela, z zakonom o zdravstveni dejavnosti ali pa zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, bi različne skupine uveljavljale svoje interese, mi pa ne bi imeli potrebnih argumentov za predlagane sistemske rešitve. Zato sem se najprej odločila za analizo obstoječega sistema, da ugotovimo, kje smo dobri ali slabi, in na drugi strani za strateški dokument, ki ga Slovenija ni imela od leta 2013. Če delamo sistemske rešitve, pomembne za celotno državo, potem moramo vedeti, kje smo in kam gremo. Zdaj imamo oboje. Za vsake spremembe zakona potrebujemo z dokazi podprte podatke. Kažejo pa, da je zdravstvo daleč od tega, da bi bilo v razsulu. Ko je nacionalni plan sprejet, velja tudi za naslednjo vlado (da se ne spreminjajo temeljne usmeritve), zato je to tako pomembno.
Za marsikoga je bila najbolj presenetljiva ugotovitev analize, da zdravstvo ni v razsulu …
Skupine, ki imajo interes za privatizacijo zdravstva in da se javna sredstva uporabljajo za plačilo zasebnikom, imajo tudi interes potenciranja zamisli o zdravstvu v razsulu in o tem, da ga lahko reši le zasebništvo. Zdaj pa tak argument težko vzdrži vsebinsko dokazno presojo. So stvari, ki jih je treba izboljšati, ampak smo še daleč od tega, da bi bilo vse v razsulu.
Ker pa 15 let bistvenih resnejših sprememb ni bilo, bi bilo z moje strani in s strani vlade zelo neodgovorno, da bi delali sistemske spremembe brez dokazov in argumentov, ki pokažejo, zakaj rešitve nekih ozkih interesnih skupin niso prave. Minister za zdravje je tu zato, in tega se globoko zavedam, da zagovarja interese vseh državljanov in skrbi, da bo zdravstveno varstvo v prihodnosti vsaj tako, če ne boljše, ne glede na demografske trende.
Ali se vam zdi, da kot ekonomistka drugače (da ne rečem bolj trdosrčno) gledate na zdravstveni sistem, kot bi morda kak zdravnik v vlogi ministra?
Sploh ne. Po naravi, kot človek, nisem trdosrčna, je pa res, da zahtevam rezultate. Če damo dodatni denar, moramo vedeti, kaj za to dobimo. Saj veste, da je zdravstvena blagajna že v preteklih letih dala nekaj denarja za skrajšanje čakalnih vrst, pa so te čedalje daljše. Zato sem se lotila zadeve zelo konkretno. Zagotovim dodatni denar, a vsaka bolnišnica bo imela v svoji pogodbi natančno napisano, koliko posegov in pregledov bo za ta denar naredila. Mogoče je v tem razlika, ker se zavedam, da denarja ni enostavno zaslužiti.
Mislim, da sem v svojem mandatu že večkrat dokazala, da sem si v teh težkih makroekonomskih razmerah kar uspešno izborila več denarja, sicer ne bi končali urgentnih centrov, ne bi nadaljevali gradnje urgence v Ljubljani in končali obnove vodovoda onkološkega inštituta pred rokom in za manj denarja. Tu je še vrsta drugih projektov, ki so predvideni v letošnjem proračunu. Ja, če je potreben dodatni denar, vendar morajo biti zato doseženi ustrezni rezultati.
