Platno, nit in šivanka pa dva prijatelja – naprstnika
KAM NAS PELJE ŽIVLJENJE
Marica Plavčak skrbno hrani svoje vezenine.
Med pošto, ki jo ob novoletnih praznikih dobivamo v uredništvo, je vsako leto tudi ročno izdelana voščilnica s poštnim žigom iz Rogatca. Že po okrašeni ovojnici vemo, da se je na nas spet spomnila Marica Plavčak. Bil je že čas, da gospo, ki dela tako lepe vezenine, predstavimo tudi bralcem.
Čeprav se je v mladosti izučila za »moško« šiviljo, je, odkar so jo tete naučile vesti, njena ljubezen ročno delo. Najraje šiva ob kuhinjskem oknu, s katerega ima pogled na bližnjo Donačko goro. »Ne mine dan, da ne bi naredila vsaj enega cvetka,« pravi in pokaže polno škatlo čudovitih izdelkov. Če sem jezna ali hudo žalostna, pa ne morem šivati.« Da si spočije oči od drobnih vzorcev, obdeluje vrt in suši zelišča za domači čaj, priporoča zlasti mešanico kopriv, malin, melise in mete, »da luštno spite«. Če pa le kdaj izpusti šivanko, prime v roke svinčnik in zapiše pesem ali kako lepo misel.
Za vse življenje jo je zaznamovalo trpljenje v najbolj rosnih letih. Rodila se je leta 1942, očeta se ne spomni, ker je odšel v partizane in kasneje padel na Slivni. Mamo so Nemci skupaj z dveletno Marico zaprli na grad Strmol in jo mučili, da bi povedala, kje je mož. Da bi prej kaj izdala, so hčerkico vrgli po betonskih stopnicah. Šele po posredovanju domačina Avguština so ju izpustili. »Verjetno mi je s tem rešil življenje. Imela sem vročino, bila sem poškodovana, tako da je bila tudi mama, ki me je vso pot do doma nesla na hrbtu, vsa krvava. Ker je bil Rogatec že obkoljen, niso mogli do zdravnika. Sosede so mami dajale rdečo peso, da mi je dajala obkladke, pa pesin sok sem pila. Tako sem preživela,« pripoveduje v pojoči govorici, značilni za kraje ob Sotli tik ob hrvaški meji.
Do četrtega leta in pol ni mogla hoditi. Sčasoma so se zdrobljene kosti zarasle in spet se je postavila na noge. Posledice pa čuti vse življenje. »Od takrat sem se strašno bala moških, ki so nosili »rajthosne«, jahalne hlače, in visoke škornje. Če sem videla koga tako opravljenega, sem se skrila pod posteljo in sem tam ostala ves dan.«
Vonj po belem kruhu
Po vojni so se z mamo in staro mamo težko prebijale skozi življenje. »Oče je delal sode, in ko se je razvedelo, da ga ne bo več nazaj, so krajani iz sosednje vasi pokradli vse njegovo orodje, medtem ko smo spale. Pobrali so tudi vso pšenico, ki so nam jo podarili sosedi. Huda revščina je bila … Enkrat sem se na paši spotaknila in padla, v roki sem imela kruh, ki je bil tako trd, da sem si na skorji razbila čelo, da sem bila vsa krvava …« Kruha si je v otroštvu najbolj želela. Zato se tako živo spominja še enega dogodka, ki je povezan z Antonom Stresom, nekdanjim ljubljanskim nadškofom. »Takrat smo ga klicali Tonček, štiri leta je bil moj sošolec v osnovni šoli v Donački Gori. En dan je prinesel v šolo velik kos belega kruha. Stopil je na pručko v kotu, mi smo stali okoli, in vsakemu je odlomil košček. Kot da bi delil obhajilo … Ko ga je učiteljica vprašala, kako to, da so doma pekli beli kruh, je povedal, da so dobili dojenčka, sestro Cvetko. Si morete misliti, da se še danes spomnim, kako lepo je dišal tisti kruh.«
Čeprav so tri ženske živele same, so se znale postaviti zase. »Njiva nam je ogromno pomenila. Eno leto smo posejale pšenico, pa so nam jo razrili voli. Iz okoliških vasi so hodili podirat drevje v hosto, ki je nad našo hišo. Ker se jim ni dalo delati ovinka, so se zapodili kar čez našo njivo. Stara mama se je jezila, pa so jo ozmerjali. Jaz sem vedela, da ima mama v omari pištolo. Vzela sem jo in jo porinila skozi majhno okno, nič nisem gledala, samo pritisnila ... Voli so se ob poku ustrašili in zdrveli navzdol, možaki pa so samo kleli. Potem smo imele pa mir!«
Marsikatero preizkušnjo ji je namenilo življenje, »pa smo vse pregurali«. Marica Plavčak vse obrne na pozitivno stran. Našla je dobrega moža, s katerim sta si ustvarila družino. Nekaj metrov stran od njene lesene rojstne hiške sta si postavila novo. »Sama sva delala opeko in tudi vse drugo. Mož je najprej delal na Hrvaškem, potem se je šolal, da je postal strojevodja. Jeseni bo devet let, odkar je umrl. Imel je mišično atrofijo … Strašno je bilo hudo …,« se spomni na moža. V uteho ji je, da se njeni otroci dobro razumejo in »med nami ni jeze. Imam trinajst vnukov in tudi že pravnukinjo Zalo.« Ker je bilo pri hiši pet otrok, je bila le kratek čas zaposlena v takratni tovarni Kors. Potem je ostala doma, čez dan je delala, ponoči pa šivala, kvačkala in pletla. Brez premišljevanja so v družino sprejeli tudi rejenko. »Ko so ostali brez obeh staršev, so otroke iz Makol razselili naokrog. Micika je bila v naši vasi in je enkrat mlajšo Veroniko pripeljala na počitnice, potem pa kar ni hotela oditi. Skrila se je za hišo in močno jokala, pa je rekel mož: če imamo za naše dosti kruha, bo pa še zanjo. Tako je ostala pri nas, izšolala se je in si ustvarila družino.« Marica je poiskala še oba brata in starejšo sestro, za kar so se ji posebej zahvalili na družinskem srečanju.
Vezenina zasluži spoštovanje
Marica Plavčak je zelo družabna, rada ima ljudi in svoje znanje nesebično deli z drugimi. Ob občudovanju njenih vezenin le preprosto odvrne: »Roke imamo zato, da delajo tisto, kar nam narekujejo možgani.« Zadnje leto šiva skupaj s stanovalci Pegazovega doma v Rogaški Slatini, enkrat na teden jo pridejo iskat z avtomobilom. Sodeluje s tremi osnovnimi šolami, obiskuje jih še z drugimi rokodelci, ki izdelujejo cekarje iz kožuhovine, rože iz papirja ali pletejo košare. »Otroci radi delajo, če jim le kdo pokaže. Vmes jim povem kako zgodbo in kako je bilo, ko sem jaz hodila v šolo. Čisto premalo vedo, kako je bilo med vojno, kako smo bili lačni. Imajo velike oči, ko jim povem, da včasih nismo imeli malice, pač pa smo s sabo nosili suho sadje.« Današnja mladina pač ne more razumeti, kaj je nekoč otroku pomenila, recimo, pomaranča. »Ko sem bila v šestem razredu, mi je očetov brat prinesel pomarančo. Nikoli prej je nisem videla. Skrbno sem jo shranila v omaro in vsak dan, ko sem prišla iz šole, sem jo šla poduhat. Tako je zgnila, ne da bi jo sploh poskusila.«
Sodeluje tudi z bližnjim muzejem na prostem v Rogatcu, kjer prirejajo delavnice domačih obrti, kmečkih opravil in kulturnega izročila. Ena najbolj znanih etnoloških prireditev je Likof na taberhi, letos bo 23. julija. »Vsi sodelujemo brezplačno, potem pa nam pripravijo krasen izlet. To mi je všeč, ker sem radovedna in grem rada naokrog. Saj sem kar veliko potovala, bila sem v Belgiji, na Nizozemskem, v Nemčiji, Italiji, pa še kje …« Dvakrat je sodelovala na mednarodnem festivalu vezenin v Velenju in dobila priznanje. Kjer koli je, vedno išče kaj novega. »Imam nekaj zelo starih vzorcev, celo iz leta 1816, od uršulink. Vzorce rada kombiniram. Težko pa najdem primerno blago, najbolj fino platno je namreč zame predrago. Rada šivam sakralne motive, sploh ne vem, koliko oltarnih prtov sem že izvezla. Največji, za cerkev sv. Donata, meri kar štiri metre in pol. Nune ne znajo več tako lepo šivati, kot so včasih, pa me prosijo. Moji oltarni prti so po vsem svetu – od Egipta do Avstralije, Amerike, Mehike.« Prav je, da take umetnine vidi čim več ljudi. Nihče ne more prešteti vbodov, ki jih mora narediti vezilja že na najmanjšem prtičku, zato vezenina zasluži spoštovanje. Naj ne bo le za okras, pravi Marica Plavčak.
