Široko srce in trma prostovoljke Trezike
Terezija Novak (s šopkom) v družbi koordinatoric programa Starejši za starejše celjske regije in gostov
»Trezika je izjemna kot človek in kot organizatorka. Ima posebno energijo. Ko se zažene, je nič ne ustavi,« je o Tereziji Novak, prostovoljki iz Loč in prejemnici državne nagrade za življenjsko delo na področju prostovoljstva za leto 2015, dejal Emil Hedžet, podpredsednik Pokrajinske zveze društev upokojencev Celje.
»V svojem kraju smo nanjo zelo ponosni in hvaležni za njeno srčnost in odprtost. Vedno znova dokazuje, da je treba imeti le široko srce,« je dodal predsednik KS Loče Janko Čakš na srečanju koordinatorjev programa Starejši za starejše celjske pokrajine, ki je bilo konec aprila prav zaradi Terezije Novak v Ločah. Ta je zbranim odgovorila z mislijo Franklina Roosevelta: »Naredi, kar moreš, s tistim, kar imaš, kjer koli si že.« Ta rek je zanjo napisan prav za prostovoljstvo. S temi besedami je začela tudi svoj nagovor predsedniku države Borutu Pahorju ob prejemu nagrade za življenjsko delo. »Delo prostovoljca ti je lahko položeno v zibel ali pa po hudih travmah, čustvenih ranah, ki jih doživiš v življenju, dobiš navdih oziroma se zavestno odločiš, da postaneš prostovoljec ter pomagaš bolnim, revnim in onemoglim.« Že kot otrok se je srečala z bolečino odrinjenih, saj je bila nezakonski otrok revne matere. »Pankrt so mi rekli,« še danes pove z bolečino. Take stiske ni privoščila nikomur, zato se je odločila pomagati. Vsem, ki potrebujejo pomoč. Kot prostovoljka se je pridružila gasilcem in Rdečemu križu, kasneje pa je našla svoje poslanstvo v programu Starejši za starejše. Na območju Društva upokojencev Loče kot koordinatorica programa od leta 2009 vodi delo 15 prostovoljk, ki obiskujejo vse starejše od 69 let v petih krajevnih skupnostih.
Stiske vidi le, kdor želi
Pri svojem prostovoljnem delu srečuje različne ljudi. »Stisk je ogromno,« ugotavlja. Terezija se s tem, kar vidi, ne more in noče sprijazniti. Pomaga sama in skupaj z drugimi prostovoljci, z RK, Karitasom, socialno službo ... V iskanju pomoči je nič ne ustavi. Ravno ta njena trma, ki marsikomu dvigne pritisk, rojeva na eni strani uspehe, na drugi pa tudi nejevoljo – zlasti pri tistih, ki bi lahko ali morali pomagati, pa stisk ne vidijo. Terezija Novak jih vidi.
Če so vsakodnevni obiski pri starejših in onemoglih že nekaj samoumevnega, prav tako je že stalnica razdeljevanje paketov pomoči (prostovoljci na Loškem vsak mesec prinesejo na dom več kot 30 samo Karitasovih paketov), pa odmevajo akcije, za katere je bilo treba zbrati dobro voljo in denar na najrazličnejših koncih. »Uspešno smo sanirali v klet porušeno hiško in na istem mestu uredili starostniku prijetno bivalno enoto. Mlademu bolnemu invalidu smo olajšali neznosne bolečine z različnimi pripomočki. Zelo uspešni smo pri pridobivanju ustreznih stanovanj za starostnike ...« našteje Terezija le nekaj odmevnih akcij. Hkrati pa se zahvali prostovoljcem, pokrajinski zvezi in lokalnim donatorjem: »Če ne bi bilo vseh vas, ne bi zmogla.« A resnica ima tudi drugo plat, na katero je opozorila regijska koordinatorica Ivanka Tofant: »Če Terezija ne bi odkrila ljudi v stiski in jim pomagala, bi bili ti ljudje še naprej reveži, tako kot so marsikje drugje.«
Da je njena pot prava, se zaveda tudi njena družina. Hčerki Albina in Polona sta prostovoljki tako kot mama. In to zato, ker je na svetu veliko ljudi, ki potrebujejo pomoč – če jih le hočeš videti. »Živimo v majhni državi, potrebe pa so iz dneva v dan večje,« ugotavlja prejemnica najvišjega državnega priznanja za izjemne dosežke na področju prostovoljstva. Dela zanjo in za tisoče prostovoljcev v Sloveniji tako na žalost ne bo zmanjkalo. Želimo si lahko le, da bi ga vsi opravljali s takšno zavzetostjo in predanostjo kot Terezija Novak.
