Bukev spodbuja k branju
Drevo bukev ima zanimivo ime. Beseda bukev je nekdaj pomenila tudi knjigo. Večinoma so to besedo uporabljali v množini – bukve, stare bukve, latinske bukve ... Nekdaj so deščice iz bukovega lesa, zvezane v snopič, uporabljali kot knjigo. Tudi ko so za knjige že uporabljali papir, so bile platnice še vedno lesene, iz bukovega lesa. Lesene platnice je pri svojih prvih knjigah uporabljal tudi Guttenberg, prvi tiskar v Evropi, zato je bukev tudi v germanskih jezikih povezana s knjigami – v angleščini book, v nemščini Buch.
Če je v času naših dedov kdo znal tekoče kaj povedati, je govoril, kot bi bukve bral. Ljudski prosvetitelji na vaseh so se imenovali bukovniki. Knjigarni, ki prodaja stare knjige, še danes včasih pravimo bukvarna.
Bukev je posodila svoje ime tudi odporni tkanini iz ovčje volne. To je bilo bukovo sukno ali bukovina. Oblačilo iz bukovine je bilo trdo in okorno. Bukove hlače same stojijo, če jih postaviš na tla, so se nekdaj šalili po naših vaseh. Res pa je, da so bile tako trpežne, da so vzdržale nekaj rodov. Ob misli na to odporno in trdo tkanino je lahko bil tudi človek bukov – trd, grob, okoren.
Vsekakor je bukev eno najpogostejših dreves v naših gozdovih. Večinoma se pomeša med druga drevesa v mešanih iglasto-listnatih gozdovih, ponekod pa rastejo čisti bukovi gozdovi, v katerih prepevajo kukavice in prepelice.
Kukavica lepo kuka
tam v zelenem bukovju,
prepelica prepeluje
tam v zelenem travniku.
V naših gozdovih pa so poleg ptic in gozdnih živali nekdaj živela tudi skrivnostna bitja, ki so bivala tam še v poganskih časih. Bežala so pred človekovim pogledom, a so se kljub temu vztrajno vtikala v življenje naše vasi – to so bili vile, škrati, gozdni možje, divji možje, bedanci in drugi skrivnostneži. Taka sta bila tudi škrat Lesnik na Jezerskem in dobri duh Blagodej, ki je pohajal po obširnih gozdovih od Bohinja do Soške in Vipavske doline, kot ju opisuje Jakob Kelemina v knjigi Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva iz leta 1930.
