Pravi godec se ne postara

Prosti čas | sep. '16

Franc Mihelič, harmonikar in kasneje vodja svojega ansambla, se je rodil v glasbeni družini. Že oče je bil muzikant, prav tako starejši brat. Oče je sicer menil, da sta dva glasbenika pri hiši dovolj, a je tudi najmlajši v družini hitro spoznal, da se bo njegovo življenje odvijalo okrog glasbe.

»Ker pa me ni bilo mogoče ustaviti, sem vsepovsod iskal harmoniko. Prvo sem našel v sosednji vasi, ko sem imel kakšnih pet let in smo se tam igrali z žogo. Nekoč je žoga ušla do bližnje hiše pod okno, ki je bilo odprto, pobral sem žogo, skozi okno pa uzrl na omari majhno harmoniko. Žogo sem vrgel prijateljem, sam pa sem tam kar obstal. Iz hiše je prišla teta in me vprašala, zakaj se ne igram. Povedal sem ji, da vem za njihovo harmoniko, in ker je vedela, čigav sem, me je vprašala, ali tudi jaz že igram nanjo. Pritrdil sem, povabila me je v hišo in mi dala harmoniko. Bil sem v nebesih! Potem sem se tja hodil vsak dan 'žogat', dokler se nisem naučil igrati nanjo.«

Začeli na Veselem toboganu

Prvo resnejše igranje mladega godca iz Sodražice pa se je zgodilo v tedaj priljubljeni oddaji Veseli tobogan. »Oddaja je najprej potekala v Studiu 14 Radia Ljubljana, pred tem so hodili po glasbenih šolah in nabirali nastopajoče. Takrat sem že imel trio, z berdo, kitaro in harmoniko. Harmonike še nisem imel svoje, posodila mi jo je sošolka. Učiteljica je predlagala, da gremo mi trije na avdicijo, in bili smo edini iz ribniške glasbene šole, ki so jih sprejeli. Potem smo bili na Veselem toboganu še večkrat.«

Kakšna je bila prva glasba, ki jo je igral trio Franca Miheliča? »Spominjam se, da smo na prvem Veselem toboganu zaigrali dve moji skladbi. Vadili smo kar na avtobusu, ki nas je peljal v Ljubljano. Ena je nosila naslov Na majskem izletu, druga pa V sodražiškem parku.« Kako pa je bilo igrati na diatonično harmoniko v prvih letih? Vzorniki so bili lahko ljudski godci, Lojze Slak, še kdo? »Po drugi svetovni vojni je bila ta harmonika čisto pozabljena, tudi na radiu je niso predvajali, v čislih so imeli samo klavirsko harmoniko. Potem je imel na Radiu Ljubljana urednik Franc Ogrizek oddajo Za našo vas, starejši se je morda še spomnijo, na sporedu je bila ob nedeljah pet minut čez drugo uro. Hodili so po Sloveniji in snemali različne ansamble. Tako so prišli v oddajo, mislim, da je bilo to leta 1964, Štirje kovači, Fantje treh dolin in še kar nekaj jih je bilo. Takrat se je pojavila tudi diatonična harmonika. To je bil Lojze Slak. Zven tega glasbila je bil ljudem že od nekdaj všeč in tako se je začelo. Ko smo pripravljali skladbe za prva snemanja, to je pet, šest let za Slakom, sem želel narediti nekaj drugačnega. Slak je bil samo eden, zato sem moral začeti igrati drugače. Dotedanji način igranja je bil, da si držal palec na grebenu harmonike, sicer so igrali po večini s tremi prsti, le redki dobri godci so uporabljali tudi mezinec. Ker sem igral tudi na klavirsko harmoniko, sem določene akorde in terce začel igrati z vsemi petimi prsti. Pri tem sem našel različne poltone pa akorde in tako je nastal nov način igranja. Vesel sem, da se je prijel. In če danes pogledate, vsi igrajo s petimi prsti!« 

Pevka postala tudi žena

Ansambel Franca Miheliča pa je znan tudi po dobrem petju, za katerega v največji meri skrbi harmonikarjeva žena Bernarda Mihelič. Kaj se je zgodilo prej – petje v ansamblu Franca Miheliča ali ljubezen? »Najprej je bilo petje. Trio Franca Miheliča je prišel v Rakitnico, to je moja rojstna vas, igrat na veselici. Moj brat Milan pa je Francu povedal, da ima sestro in brata, ki pojeta, in ga vprašal, ali bi lahko poskusili skupaj nastopiti. Franc se je strinjal. Z bratom, Francem Lovšinom, sva že v otroštvu veliko prepevala, sploh je bilo petje od nekdaj prisotno v naši družini. Pela sta oče in mama, ona je rada pela ljudske pesmi, imela je zelo lep glas. Ko pa smo dobili radio, smo redno poslušali četrtkov večer in z bratom sva se hitro naučila tudi Avsenikovih, Kovačičevih, Slakovih pesmi.«

Ali ste bili kdaj tudi zaposleni ali ste se preživljali le s petjem? Spomnim se, da je bil Franc včasih tudi prodajalec glasbil in plošč v ljubljanski Metalki. »Jaz sem se preživljala samo s petjem. V ansambel sem prišla še dokaj mlada, kaj kmalu po tistem prvem poskusu z bratom in tako je potem kar nekaj časa ostalo.« Po stopinjah očeta in mame pa stopata tudi njuna otroka, sin Tadej je basist v sedanji zasedbi, hči Nataša pa je tako kot mama odlična pevka. »Nataša, ki je sicer redno zaposlena, še vedno prepeva z nami tudi na veselicah, Tadej pa je član našega ansambla in tudi vodja družinskega snemalnega studia, kjer snemajo različni ansambli domače glasbe.« Kako je biti poročen z glasbenikom in hkrati peti v njegovem ansamblu?»Meni se zdi lepo, in kar se tiče najinega dela v ansamblu, mislim, da sva si tudi tu drug drugemu v oporo.«

Na odru večno mladi

Včasih so imeli tudi 180 do 200 nastopov letno. »Najtežje je bilo doma pustiti otroka, za katera sta poskrbeli najini mami. Zelo naporne in dolge pa so bile poti, saj še ni bilo toliko avtocest kot danes.« Katere skladbe vašega ansambla pa so vam najbolj všeč in jih najraje zapojete? »Skoraj ne bi mogla izločiti nobene, ker ima vsaka svojo zgodbo. Pri ljudeh pa … Kjer lastovke gnezdijo, ta je skoraj ponarodela, pa Dekle iz Ribnice.« In kaj vas vodi pri petju – glasba ali besedilo? »Kot pevka moram začutiti pravi napev ob verzih, ki jih pojem. Oboje se mora lepo zlivati skupaj, če hočemo, da lepo zazveni,« zaključi Bernarda.

Franc Mihelič, se je po 45 letih dela v ansamblu kaj spremenilo, je morda volje do igranja kaj manj? »Mislim, da ni popolnoma nič drugače, še zmeraj, ko se zjutraj zbudim, je prva misel glasba. In ta se vrti v glavi vsak trenutek. Treba je le ujeti dobro zamisel, napev, in če le imam pri roki harmoniko, to nekajkrat zaigram, da ne pozabim. Žena Bernarda, ki zgoraj kuha, jaz pa spodaj igram, mi večkrat reče: 'Ta valček je bil pa zares lep. Si ga posnel?' A tudi če kakšen napev pozabiš, se zagotovo spet vrne, če je dober. Tudi kot ansambel s starostjo nimamo težav – ko pridemo na oder, je to tako, kot da bi bili tam prvič! Enako veselje, isti užitek. Če si pravi godec, se tega nikdar ne naveličaš.«

Drago Vovk