Tkali smo vezi in spletali prijateljstva
Vilma in Ivan Jenko sta poročena že 63 let.
Med starejšimi prebivalci Kopra bi težko našli koga, ki ne pozna Ivana Jenka. Leta 1987 je namreč postal predsednik koprskega društva upokojencev in ga vodil kar 21 let. Junija je dopolnil 91 let, prav toliko kot njegova žena Vilma. Ona iz Goriških brd, on iz Tominja pri Ilirski Bistrici, poročena sta 63 let, imata sina in tri vnuke. Danes, ko ju v častitljivih letih spremljajo bolezni in druge starostne tegobe, sta še tesneje povezana, drug drugemu sta v ljubeznivo oporo in podporo.
Ivan Jenko je med drugim spodbudil regijsko in čezmejno sodelovanje upokojencev, bil je med ustanovitelji stranke DeSus v Kopru, športno dejaven, med drugim je bil tudi soustanovitelj balinarskega kluba 4. julij, kjer je žena Vilma še vedno dejavna.
Povezovanja in skupnega dela z ljudmi se je zagotovo naučil že v svoji številni in zelo spoštovani družini v Tominju, kjer se je rodil leta 1925. Ilirska Bistrica je tedaj spadala pod Italijo in komaj 17 let je imel, ko so ga Italijani odpeljali v specialni bataljon v Fossano v Italiji. Po kapitulaciji Italije se je z nekaj tovariši srečno vrnil domov, kjer pa ga je čakalo presenečenje: vaščani so se namreč že organizirali v Osvobodilno fronto in zbirali orožje za mladeniče, ki so odhajali v partizane. Med njimi je bil tudi Ivan. Na znamenitem Mašunu je vstopil v Tomšičevo brigado, nato pa ga je pot prek Istrskega odreda vodila v Belokranjski odred, s katerim se je 8. maja 1945 udeležil bojev za osvoboditev Ljubljane. In kot ponosno pove, je bil med prvimi slovenskimi partizani, ki so 9. maja vkorakali v osvobojeno Ljubljano.
Po vojni se je tako kot za številne fante in može njegova pot najprej nadaljevala v vojaški uniformi v Ljubljani. Ker pa je znal italijanščino in je bil doma iz Primorske, so ga leta 1946 premestili v Koper v takratno cono B, kjer je bil od pomladi leta 1948 komandir kopne mejne cone B.
Ker je vojna prekinila šolanje, se je izobraževal ob delu: končal je gimnazijo in ekonomsko srednjo šolo ter diplomiral na pravni fakulteti. Ponosno pove, da je za svojo seminarsko nalogo leta 1964 prejel študentsko Prešernovo nagrado. Kar 15 let je bil zaposlen pri Okrajnem ljudskem odboru v Kopru, pred njegovo ukinitvijo je bil načelnik oddelka za družbene dejavnosti in konzularne zadeve.
Veliko se je izobraževal in razumel je, kaj pomeni usvajanje novih znanj in kako pomembno je prenašanje ne samo znanja, ampak tudi izkušenj na mlado generacijo, zato je začel poučevati in bil več let profesor prava na srednji ekonomski šoli v Kopru ter nekaj časa tudi predstojnik administrativne in upravno-administrativne šole. Sam pravi, da je bilo dela veliko, a ne le z dijaki, »to je bilo še najlažje«, pač pa s slabimi odnosi med zaposlenimi. »S pomočjo velike večine profesorjev smo uredili slabe odnose v šoli, na kar sem zelo ponosen. Nato sem ocenil, da je čas za moj odhod, pa tudi novi izzivi so bili pred menoj,« pravi. Odšel je v gospodarstvo in prevzel mesto direktorja Rude v Izoli. Po nekaj letih je reorganiziral dejavnost, zgradil potrebne prostore in vse do upokojitve leta 1978 uspešno vodil trgovsko podjetje v sodelovanju z Jeklotehno Maribor.
Na čelu upokojencev kar 21 let
Težko si je predstavljati, da bi tako dejaven človek, kot je bil, postal umirjen upokojenec. »Franc Kralj Petek, prvi predsednik Zveze društev upokojencev Koper, me je leta 1987 nagovoril, da sem sprejel to funkcijo, ki sem jo predal leta 2008. Veliko smo naredili skupaj, pa ne le doma, ponosen sem na naše čezmejno sodelovanje. Ugotovili smo, da potrebujemo tudi tesnejše povezave med nami v domovini, zato smo leta 2003 ustanovili Pokrajinsko zvezo društev upokojencev južne Primorske, štiri leta sem bil njen predsednik. Po našem zgledu so tudi druge regije v Sloveniji ustanovile pokrajinske zveze, 13 jih je v sklopu Zveze društev upokojencev Slovenije.« Ne skriva, kako ponosen je na svoje delo, tako kot je ponosen tudi na številne prijatelje, sodelavce, člane upokojenskih društev, s katerimi je, kot pravi, odlično sodeloval. Skupaj so veliko naredili za ljudi po upokojitvi, saj so se nekateri po končani delovni dobi počutili odrinjene na rob družbenega življenja, mnogi so zboleli, ostali sami. Socialni stiki so za ljudi v starosti še posebej pomembni.
Z demokratizacijo družbe in pojavom političnih strank se je v živahno politično dogajanje vključil tudi Ivan, v Kopru je bil soustanovitelj stranke upokojencev DeSus. Bil je štiri leta občinski svetnik in štiri leta podžupan mestne občine Koper. Čeprav je bil neprofesionalni podžupan, se ga spominjajo, da je redno prihajal na občino. »Osem let sem bil predsednik občinske komisije za prošnje in pritožbe, prav toliko let sem to nalogo opravljal pri Zavodu za zdravstveno varstvo in Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Kaj vse smo obravnavali, kakšne krivice so se dogajale ljudem, in ne le jaz, večina v teh komisijah si je iskreno prizadevala, da smo jih razrešili. Včasih je zadostoval že pogovor, ljudje želijo biti slišani, imeti morajo občutek, da lahko nekomu povedo svojo težavo. Res upam, da sem tudi sam veliko prispeval k razreševanju teh sporov.«
Ivan Jenko je tudi v veliki meri pripomogel k temu, da so mnogi primorski upokojenci dobili italijanske pokojnine. Znal je namreč dokazati in prepričati vodstvo italijanskega zavoda INPS v Trstu, da so začeli reševati vloge, ki so več let mirovale. Ko govori o sodelovanju z društvi upokojencev, ne pozabi poudariti uspešnega povezovanja z italijanskimi in hrvaškimi upokojenci; predvsem z upokojenci iz Buzeta, Reke, Trsta in Furlanije. Koliko vezi se je spletlo med njimi in koliko novih prijateljstev sklenilo! Najlažje so navezali stike pri športu in kulturi, zato je bil dejaven tudi pri nastanku in vodenju upokojenskega pevskega zbora.
S pokojnim Pavletom Kosom sta ustanovila balinarski klub 4. julij, ki ga je Ivan vodil kar 22 let. Klub je dosegal vidne uspehe v slovenski Istri in drugih krajih Slovenije. Člani in članice so uspešno zastopale v balinanju tudi upokojence in delovne invalide. Pod njegovim vodstvom so člani kluba z delom in lastnimi sredstvi zgradili balinišče pri gradu na Markovcu, kasneje pa na ulici Vena Pilona.
Ivan Jenko (skrajno levo) kot predsednik balinarskega kluba med nekaterimi članicami
Za šport in kulturo ni bilo nikoli mej
Za balinanje je navdušil tudi ženo Vilmo. Še vedno je predsednica ženske upokojenske balinarske ekipe, ki je dosegala vidne uspehe tudi v medobčinskem, regijskem in slovenskem merilu.
V Zvezi društev upokojencev Slovenije njegovega aktivnega dela seveda niso spregledali, podelili so mu dve plaketi in pet priznanj, priznanja za aktivno in uspešno delo so prihajala tudi z vseh drugih področij, kjer je bil dejaven. Njegovo delo je obrodilo sadove, in to so tisti, ki so prihajali za njim, znali ceniti. Med drugim mu je Telesnokulturna skupnost občine Koper podelila srebrno Bloudkovo značko za dolgoletno uspešno delo na področju telesne kulture.
Vilma Jenko, z dekliškim priimkom Prinčič, doma z Dobrovega v Goriških brdih, je po vojni končala učiteljišče v Portorožu, kjer sta se spoznala. Vso delovno dobo je delala kot učiteljica, najdlje v osnovni šoli Janka Premrla - Vojka v Kopru. Številne generacije se je spomnijo kot predane učiteljice, koliko otrok, ki so danes odrasli in mnogi uspešni možje in žene, je učila, ni mogoče prešteti. Ves čas pa je zvesto stala ob strani tudi svojemu možu. In tako je še danes, ko skrbita drug za drugega, rada skupaj kuhata, vesela pa sta, da sinova družina živi v pritličju družinske hiše.
Ker sta bila zakonca Jenko vse življenje družno angažirana in v središču dogajanja, po vojni pa tudi oba aktivna graditelja porušene domovine, ju danes najbolj boli razprodaja državnega, nekoč družbenega premoženja. Letos poleti ju je dogajanje v Luki Koper močno prizadelo. Spominjata se nekdanjih uspešnih primorskih in slovenskih podjetij, ki so ljudem dajala kruh, mladim pa štipendije in delovna mesta, mnoga tudi stanovanja, in vlagala v okolje in družbeni standard. Kaj bo z mladimi, se sprašujeta.
Ženi Vilmi pogled vse pogosteje poroma k sliki domače hiše na Dobrovem, ki visi v kuhinji. »Nekoč je bila polna življenja, domačija je preživela veliko družino, danes so vrata naše hiše zaprta, zemlja je oddana v najem. Samo s kmetijo tam ni več mogoče preživeti,« pravi z glasom, v katerem je čutiti bolečino.
