Kdo je na starost srečen?
STARANJE V SLOVENIJI
Srečnost postaja pri raziskovanju čedalje pomembnejši kazalnik kakovosti življenja. Tudi v raziskavi o potrebah, zmožnostih in stališčih nad 50 let starih prebivalcev Slovenije smo se posvetili vprašanju, koliko se ljudje čutijo srečne ali nesrečne in kaj je značilno za ene in druge. Ti reprezentativni podatki razkrivajo, kako doživlja sebe 750.000 Slovencev v zrelih letih življenja, za vse pa so smerokaz, v katero smer je treba skozi vse življenje naravnavati krmilo svojega osebnega razvoja in sožitja, da bomo na starost srečni. Biti srečen pa pomeni biti prijeten v sožitju z drugimi.
Srečnost je bila vedno ena izmed najbolj zaželenih lastnosti. Za novo leto, ob osebnih praznikih, poroki ali novi službi si voščimo srečo. Rudarji se, ko odhajajo na delo pod zemljo, pozdravljajo: Srečno! V psihologiji in pedagogiki pa je bila zadnje stoletje srečnost na stranskem tiru. Moralistična vzgoja je poudarjala uspešnost in popolnost, ki naj bi ju dosegali z napornim delom, ne oziraje se na dobro počutje in doživljanje srečnosti. Beseda sreča je še bolj sumljiva racionalistični logiki, po kateri mora človek delati premišljeno in imeti stvari v svojih rokah; imeti srečo ali je ne imeti pa je iracionalna igra usode, tuja razsvetljenskim idealom zadnjih dveh stoletij.
To ambivalentnost glede sreče in nesporazume o njej reši jasno razločevanje. Eno je imeti srečo ali imeti smolo – eno in drugo po zaslugi ali krivdi slepih sil usode, na katere človek nima vpliva. Povsem nekaj drugega je biti srečen – sam v sebi, ker sem naredil, kar sem moral in mogel, ker uspevam v prizadevanju za lepo sožitje in kakovostno sodelovanje. V tem smislu je znani psiholog Viktor Frankl (1905–1997) ugotavljal, da je srečnost blagodejni stranski učinek, ki ga je človek deležen, če smiselno usmerja svoje doživljanje in ravnanje pa tudi če zavzame smiselno stališče do možnosti, ki se pojavi pred njim, ter do svojih dobrih in slabih izkušenj iz preteklosti.
V zadnjih desetletjih je prejšnjo moralistično usmerjenost zamenjala uživaška usmerjenost v dobro počutje za vsako ceno. Za kakovostno življenje in sožitje sta obe neučinkoviti. Moralistična usmerjenost dela ljudi dvolične in nalomljene v sebi, uživaštvo jih peha v trenutno navidezno srečnost tisočerih omam in zasvojenosti. Obe poti na daleč zgrešita pristno doživljanje srečnosti in zadovoljstva s svojim življenjem. To dvoje pa je pomembno za starost in zdravje.
Nesrečnih je malo
Na prelomu iz 20. v 21. stoletje se je zgodil zasuk psihološke pozornosti s patologije in življenjskih polomov k lepim življenjskim izkušnjam – rodila se je pozitivna psihologija. Ta je pozornost preusmerila na pristno srečnost. Zakonitosti za uspešno življenje in sožitje ne išče več v neuspešnih primerih, ampak v uspešnih. V Sloveniji velja za začetnika pozitivne psihologije Anton Trstenjak s svojo poljudnoznanstveno knjigo Človek in sreča (1974).
V naši raziskavi so ljudje izbirali eno izmed možnosti na vprašanje, ali lahko rečejo, da so na splošno: 1. zelo srečni, 2. precej srečni, 3. niti srečni niti nesrečni, 4. precej nesrečni, 5. zelo nesrečni; ali pa seveda niso nič odgovorili. Da so zelo srečni, jih meni dobrih 13 odstotkov, da so precej srečni 36 odstotkov. Neodločenih v sredini med srečnostjo in nesrečnostjo je 42,5 odstotka. Zelo nesrečnih je dober odstotek in precej nesrečnih slabe tri odstotke. Odgovorilo jih ni 4,5 odstotka. To je slika, kako srečni smo nad 50 let stari prebivalci Slovenije. Kaj nam ta slika pove?
Nesrečnih je malo. In vendar je vsakdo preveč. Štirje odstotki pomenijo 30.000 starejših ljudi v Sloveniji. In ob njih dvakrat toliko svojcev, ki so zaradi svoje nesrečnosti tudi sami v stiskah. Če uspe pomagati nesrečnemu v stiski, da bo zdravo srečen, je za vsakega psihoterapevta uspeh. Za marsikaterega svojca, sodelavca, znanca, soseda pa pomemben cilj.
Več kakor vsak tretji je neodločen: niti srečen niti nesrečen. Med dvema stoloma, če uporabimo naslov Jurčičeve zgodbe. Torej na tleh. Vsakdanje izkušnje in psihološka spoznanja res kažejo, da je neodločno cincanje pri pomembnih življenjskih zadevah lahko celo nevarnejše kakor napačna odločitev. Če je srečnost bistvena za zdravje in kakovost staranja, je ta velikanska skupina zelo ogrožena, da jim bo starost minevala v puščobi in praznoti. Dobro bi bilo, če bi naredili nekaj, da se bodo počutili vsaj malo srečne: odločiti se za neko dobro možnost, se veseliti te in one dobre življenjske izkušnje, biti ponosen na to ali ono težavo, ki so jo v življenju obvladali, posvetiti svoj čas nekomu, ki jih potrebuje …
Polovica starejših se počuti srečno. Globlja raziskovalna analiza je pokazala tri njihove pomembne značilnosti. Doživljajo, da veliko ali vsaj nekaj svojih življenjskih izkušenj prenašajo na druge, zlasti na mlajše. Imajo stike z vsemi tremi generacijami. Zlasti pa doživljajo, da ima njihovo življenje smisel. Daleč najbolj jih osrečuje družina, še posebej otroci, vnuki, pa tudi razumevanje in prijatelji. Tudi zdravje in delo navajajo zelo pogosto.
Zame so ti raziskovalni podatki dober smerokaz, kako lahko poskrbimo, da bomo v starosti sorazmerno srečni, ne da bi se zanašali na srečanje s srečo.
Dr. Jože Ramovš,
Inštitut Antona Trstenjaka
