Dan je bil lep, svetal in zveneč
»Jelka, kam si dala moj zvezek, kamor sem si zapisovala prihodke in izdatke?« »Mami, nikamor! Lahko ti pa pomagam iskati ...« spravljivo odgovorim svoji mamici v času, ko pri njej še nismo govorili o demenci, a sta bili njeno iskanje predmetov in obtoževanje drugih za njihovo izgubo zagotovo prva znaka prihajajoče bolezni. Počasi so se nenavadni dogodki začeli vrstiti ...
S kakšnim navdušenjem je pred nekaj leti pripovedovala zgodbo o tem, kako je pomagala družini, ki jo je sprejela v avto na cesti, ko se je vračala od zdravnika. Voznik ji je prijazno zaklical, da naj se ustavi, češ da bi ji rad poklonil dva zaboja vrhunske posode, ker je sam ne more odpeljati, saj mora skupaj z družino (žena in otrok sta sedela na zadnjih sedežih) hitro na letališče, ker ima neodložljiv sestanek v Londonu. Mamica je lahkoverno prisedla k njemu in mu kazala pot proti svojemu domu. Škatli s posodjem ji je odnesel v stanovanje in začel hitro brskati po njenih policah, kjer je v posebnih posodicah hranila nakit. Verjetno je iskal denar. »Nekaj denarja pa vseeno pričakujem, saj gre za vrhunsko posodo, za katero sem sam odštel dva tisoč evrov,« ji je govoril, mamica pa mu je na srečo zatrjevala, da nima denarja, čeprav je deset evrov dala otroku že v avtu. »Zasmilil se mi je. In tako žalostno je gledal,« mi je razlagala in se opravičevala. Na policah je vseeno našel dva ali tri prstane, vendar niso bili posebej dragoceni. Enega je kasneje celo našla na tleh blizu izhodnih vrat.
Dogodki, podobni temu, ali le vožnja z avtobusom v napačno smer, pozabljena položnica, ki smo jo našli pod vzglavjem postelje, telefonski klici, pri katerih je držala prenosni telefon tako, da je bil obrnjen na glavo, pogovori z nastopajočimi na televiziji ... Spominjam se, kako mi je nekega dne razlagala, da se ji dobrika eden izmed voditeljev na drugem (ali pač tretjem) programu nacionalne televizije in da je prepričana, da se z njo pogovarja, saj gleda prav njo in vedno ji reče dober dan in na svidenje. Ko sem prišla nekega popoldneva v času njegove oddaje, sem tiho vstopila in videla, kako zavzeto gleda v zaslon. Bila je počesana in tudi sicer urejena tako, kot da se nekam odpravlja. »Tiho, Jelka, tiho!« je bila glasna, ko je slišala, da sem prišla.
V tistem času je začela jemati tablete Bilobil, saj so jih povsod reklamirali kot resne kapsule proti pozabljivosti. Vendar so se ji kmalu zdele predrage, poleg tega je bila prepričana, da ji ne pomagajo. Pristala je na srečevanja s psihiatrom dr. Petrom Pregljem z ljubljanske psihiatrične klinike, ki sva ga obiskovali enkrat na tri mesece. Sprva je teste pri njem dokaj uspešno reševala, ko pa je bilo leto naokoli, je že imela težave z odgovorom na vprašanji, kateri dan je danes ali kje je doma. Tudi pozicije, ki jih je narisal, je vse težje ponovila za njim.
A bila je vztrajna. Ko je ugotovila, da ji na srečanjih pogosto postavlja ista vprašanja, se je odločila, da se bo nekaj odgovorov naučila vnaprej. Tako je vedno znova recitirala citat iz Kosmačevega romana Pomladni dan: »Pomladni dan je bil lep, svetal in zveneč, kakor iz čistega srebra ulit.« Tovrstne izjave so ji šle precej zlahka, saj je upokojena profesorica slovenščine. Veliko pesmi, še posebej Prešernovih, Murnovih in Kettejevih, je dolgo znala na pamet. Veliko več časa je porabila za to, da se je naučila: »Matevž Lenarčič je z ultralahkim letalom ponovno obletel svet.« Tako ji je šlo dolgo zelo dobro, vse dokler nisva zunaj pred vrati ponavljali, da je danes torek, a je vedno znova zatrjevala, da je sreda ...
Sama ni mogla več živeti, čeprav je zatrjevala, da lahko. Hrane si ni več pripravljala, a je trdila, da je jedla, vse težje se je sama umivala, imela je tudi vse hujše težave s kolki. Klicala sem v dom za starejše občane in imela srečo, da so jo lahko sprejeli v enoposteljno sobo. Verjela je, da bo tam le do operacije kolka, a poti nazaj ni bilo več, čeprav je imela precej težav s prilagajanjem na novo okolje, kar je značilno za starejše ljudi, četudi niso dementni. Ko je nekega dne hotela domov (iz drugega nadstropja), je padla po stopnicah in se na vso moč branila pred tem, da bi se vrnila v sobo. Odpeljali so jo na psihiatrični oddelek v Polje, kjer smo jo obiskovali več tednov. Tam so jo nekako umirili, a ta izkušnja je bila ena bolj bolečih tako zanjo kot za njene najbližje.
Kasneje se je v domu počutila bolje, pogosto jo obiskujem, večkrat – še posebej, ko je lepo vreme – jo oblečem in posadim v voziček, da se odpeljeva na krajši ali daljši sprehod. Žal je demenca zelo hitro napredovala, tako da težko oblikuje stavke, ne najde besed, ampak še vedno se razveseli mene, tasta in svojih vnukinj. Veliko je že, da nas vse prepozna. Še vedno je vesela narezka, prav posebej ji teknejo trdo kuhano jajce in sladkarije. Teh ji ni nikoli dovolj. In kmalu bo prišla pomlad in za njo poletje, ko bo spet z največjim veseljem lizala sladoled. To je njen najljubši priboljšek. Še naprej bo opazovala svet okoli sebe, mi prisluhnila, a živela svoj svet. Nikoli ne bom vedela, kje natančno so njene misli. Nič zato, dokler se bo tako kot do zdaj razveselila nas, svojih bližnjih, bomo skupaj.
