Žegnani les v cvetnonedeljski butari
Žegnani les je starosvetni slovenski domačiji prinašal blagoslov, jo varoval pred zlom in klical dobro. Poljem je prinašal rodovitnost, odganjal je strelo in zle duhove od domačije ter pomagal do zdravja in dobre letine. Katere vrste pomladnega vejevja sestavljajo cvetnonedeljsko butaro v posameznem kraju, vedo le domačini. Navadno je bilo treba nabrati sedem vej različnih grmov ali dreves.
Prvotna butara pa ni bila le sveženj okrašenega pomladnega zelenja, ampak so nanjo obešali tudi razne oblike velikonočnega kruha. To dokazujejo imena v različnih delih naše dežele. Štajerci imenujejo butaro presmec (presni kruh), Gorenjci ji pravijo beganca (gubanica), Korošci prajtelj (presnec), v Savinjski dolini potica.
Ponekod pa daje velikonočni butari ime različno pomladno zelenje. Na Goriškem velikonočni vivnik sestavljajo smrečje, borove vejice, brin, bršljan in pušpan. Notranjci krasijo žegen z brstečim vejevjem sadnega drevja, brinjem, bršljanom in drenom. V belokranjski butari prevladuje dren, zato jo imenujejo kar drenek. Na Primorskem in v Istri pa na cvetno nedeljo nosijo v cerkev le oljčne vejice, zato se cvetna nedelja imenuje oljčnica. Meščan ni potreboval žegnanega lesa za zaščito polja in hleva, zato so ljubljanske cvetnonedeljske butare mnogo manjše, med zelenjem pa so v krogih ali spiralah nanizani pobarvani oblanci.
Da bi varovali hišo pred ognjem in strelo, so na kmečkih domačijah križce iz cvetnonedeljske butare zatikali za tramove na stropu hiše na dan Svetih treh kraljev. To je bila nekdaj šega po vsej naši deželi. Žegnani les, zataknjen med veje drevesa, je prispeval k rodovitnosti sadnih dreves. Zamešan med krmo za živino je pripomogel, da je bila živina zdrava. V prvi pomladni brazdi pod plugom je polju priklical rodovitnost. V čebelnjaku je čebelam pomagal, da so nabrale čim več medu. Dim žegnanega lesa je pregnal nevihto. V Beli krajini je vinograde varoval pred točo. Blagoslovljene grančice so pomagale, da Bog odvrati od vinograda svaku nesreču.
Žegnani les je moral biti vse leto pri roki. Če je na primer kakega člana štajerske družine bolel zob, je imela hišna mati vedno pri roki žegnani les. Košček prajtla na koščku masla je pomagal proti zobobolu.
