Prostozidarstvo – bratstvo za harmoničen svet?

Prosti čas | apr. '17

Že dolgo ni bilo za kako razstavo pri nas tako veliko zanimanja, kot je za razstavo Skrivnost lože. Prostozidarstvo na Slovenskem. Prostozidarstvo je bilo vedno pod strogim očesom javnosti, pogosto ga povezujejo s politiki, zarotniki, tistimi, ki bi radi vladali iz ozadja. Kritizirali, obtoževali in celo prepovedali so ga številni politični sistemi, fašizem, nacizem, komunizem, v novejšem času tudi islam, nenaklonjena mu je bila tudi Cerkev, saj je papež Klement XII. že leta 1738 obtožil prostozidarje krivoverstva, čeprav jih danes Cerkev ne napada več. Po padcu berlinskega zidu se je svobodni duh prostozidarstva vrnil v srednje in vzhodnoevropske države, tudi v Slovenijo. Ker pa je glavna lastnost prostozidarjev, kot poudarjajo sami, to, da delajo dobro, hkrati pa molčečnost, je razumljivo, da je sumov izjemno veliko, skrivnosti, ki burijo domišljijo, še več, zato bomo poskušali predstaviti gibanje, ki ima večstoletno zgodovino.

Kdaj je nastalo »najstarejše bratstvo«, ni določeno. Legenda trdi, da se je vse začelo s Hiramom Abifom, ki je približno 960 let pr. n. št. sezidal Salomonov hram v Jeruzalemu. Delali so v tišini. Ni bilo slišati sekanja kamna, udarcev s kladivom, le mojstrski nasveti. Prostozidarji so se kasneje navezovali na templjarski red, ki je bil uničen leta 1307. Od njih so se naučili graditi cerkve, gradove in katedrale. Lesene barake na gradbiščih so postale učilnice, v katerih so mojstri učili pomočnike in učence klesanja in gradnje novega sveta. Gradbena umetnost je bila vrhunska tehnologija tistega časa, tako kot sta danes informacijska in vesoljska tehnologija. Ceh je zato svoje znanje in veščine skrival, tako kot danes velika računalniška podjetja nikomur ne razkrijejo izvorne kode svojih programov. Od takrat izvira za današnji čas arhaična zunanja podoba prostozidarstva: zidarski predpasniki, libele, zidarske žlice, kotniki, šestila … Med delom pa so se naučili, da je človek kot neobdelan kamen, iz katerega nastane obdelan kamen, če se posveti samemu sebi, lahko postane del duhovnega kamna. Delavci so se kasneje z gradbišč preselili v gostilne in v njih napravili lože, ki so osnovna celica prostozidarjev. »V njej so se shajali, se učili, napredovali v znanju in širili svoje obzorje. Ustanovili so jo lahko šele takrat, ko se je zbralo najmanj sedem mojstrov. Najstarejši med njimi je postal starešina, loža je imela svojega govornika in tajnika, prvega in drugega nadzornika, tudi vratarja, ta je pregledoval brate, ki so morali ob vstopu dati poseben znak in izgovoriti tajno besedo ter pokazati svojevrsten stisk roke,« so zapisali sami. V londonski gostilni »Pri goski in ražnju« so se 24. junija 1717 sestale 4 lože in ustanovile Veliko ložo Anglije. Ta dogodek pomeni začetek organiziranega prostozidarstva, ki se je razvilo v mednarodni družbeni fenomen. Ta dan, ko sta dan in noč enako dolga, pa prostozidarji še danes povsod po svetu in pri nas praznujejo kot svoj praznik. Iz cehovskega se je prostozidarstvo razvilo v duhovno gibanje, ki sega prek državnih meja in širi idejo humanizma ne glede na rasne, nacionalne, verske, ideološke in morebitne druge razlike. V ložah se srečujejo svobodni možje (čeprav so znane tudi ženske lože, npr. v ZDA in Avstriji) na dobrem glasu, ki želijo delovati v skupno dobro vseh ljudi, razlagajo v svojih dokumentih.

Skrivnostni simboli

Pred leti se je pri nas zgodilo, da se je ambicioznemu novinarju Andreju Dvoršaku uspelo vključiti v ložo z namenom, da bi razkril njihovo skrivnost. O tem je napisal knjigo V znamenju lože, ki je bila nekaj časa prepovedana. Da se zgodba ne bi ponovila, je Velika loža Slovenije kar sama pripravila svojo spletno stran, kjer objavlja zanimivosti in pojasnjuje nekatere skrivnosti iz preteklosti. »V loži so imeli vrsto simbolov, ki so jih razlagali in v njih iskali smisel. Tam je bil majhen oltar, na njem biblija, nanjo so morali kandidati položiti roko in priseči, da o vsem, kar bodo v loži videli in slišali, ne smejo govoriti ljudem, ki niso bratje. 'V molčečnosti je gotovost!' je mnogo let pozneje ugotovil prostozidar in nobelovec Ivo Andrič. Na sredini sobe je bila tapiserija, slika sveta, na kateri so najpogosteje narisani sonce in mesec, tri stopnice, dva stebra, velika črka G, ki lahko pomeni gnosis – spoznanje, geneza – stvarjenje, geometrija ali 'god' – velikega graditelja, arhitekta in podobno. Okrog tapiserije so trije podstavki, na njih tri sveče, prva predstavlja modrost, druga moč, tretja lepoto, saj so prostozidarji vedeli, da za vsak načrt in gradnjo potrebujejo modrost, fizično in duhovno moč, da bi lahko naredili hram lepote,« pojasnjujejo na svoji spletni strani.

Prostozidarstvo na Slovenskem

Petdeset let po nastanku Velike lože v Londonu se je prostozidarstvo začelo širiti v naše kraje. Prvi dokumentirani prostozidar pri nas je bil grof Karel Cobenzl, kasneje mu je sledilo več plemičev, med njimi je bil baron Žiga Zois, postal je član amsterdamske lože, v njegovem dvorcu na Bregu v Ljubljani naj bi se sestajali člani različnih lož. In če so bili Slovenci več let člani lož v tujini, se je to začelo spreminjati po letu 1782, ko je bila ustanovljena loža v Mariboru z imenom Združena srca, leto zatem v Gorici. Čez deset let je nastala tudi v Ljubljani. V času Ilirskih provinc so prostozidarji na Kranjskem spadali pod okrilje Velikega francoskega Orienta. V avstrijskem delu Avstro-Ogrske je bilo prostozidarstvo v času od 1867 do 1918 prepovedano, ponovno se je razmahnilo šele med obema svetovnima vojnama, ko so se slovenski prostozidarji povezali s hrvaškimi in srbskimi. Leta 1940 je bila ustanovljena loža Valentina Vodnika, a je kmalu zamrla. Vendar so prav njeni člani pripomogli k temu, da so v Ljubljani zgradili Narodno in univerzitetno knjižnico, v njej je bilo več liberalnih politikov tistega časa. Med člani lože je bil tudi elektrotehnik in šahist Milan Vidmar. Prostozidarstvo se je spet obudilo, najprej je nastalo več lož v Avstriji, leta 1999 so ustanovili Veliko ložo Slovenije. »Zgodovina prostozidarskih lož pri nas je na neki način politična zgodovina,« je prepričan mag. Jože Podpečnik, kustos Narodnega muzeja, ki skrbi za obsežno zbirko o prostozidarstvu z več kot 170 artefakti in je skupaj z zgodovinarjem dr. Matevžem Koširjem avtor omenjene razstave. »Imeli smo srečo, da smo jih dobili, saj je načeloma tako, da ob smrti prostozidarja njegovi kolegi – bratje, odnesejo iz hiše vse predmete, povezane z bratovščino. Leta 1884 je baronica Antonija Codelli Narodnemu muzeju podarila družinsko prostozidarsko dediščino. Naslednjo veliko donacijo predmetov je muzej dobil leta 1989, ko je Janez Milčinski muzeju podaril zbirko predmetov, povezanih z ljubljansko ložo Valentina Vodnika, ki so bili last prostozidarja in ekonomista Evgena Lovšina,« je razkril mag. Podpečnik. V zbirki, ki jo je Eva E. Varićak, vdova velikega mojstra VLS, predala muzeju, so med drugim tudi znaki, predpasniki, medaljoni, ovratnice in lente najvišjih stopenj starega in sprejetega prostozidarskega škotskega reda, reda zidarjev kraljevega oboka in viteškega reda rdečega križa cesarja Konstantina, znaki, diplome in odlikovanja ter priznanja in plakete ameriških, avstrijskih, bosanskih, brazilskih, hrvaških, italijanskih, slovenskih in srbskih lož, kar potrjuje odlično sodelovanje slovenskih bratov s tujimi ložami.

Zelo zanimiv je tudi vizualna zasnova razstave, ki bo na ogled do sredine maja. Upošteva dejstvo, da je svetloba verjetno najpomembnejši simbol prostozidarstva, pomenila naj bi modrost, znanje in razumevanje. Potovanje proti svetlobi pa je simbolna pot k modrosti, ki je njena glavna tema. Razstavni prostor je zasnovan tako, da obiskovalec potuje skozi zaporedje prostorov in izve ter vidi veliko zanimivega. 11. maja bo v organizaciji Narodnega muzeja Slovenije in Arhiva RS potekal mednarodni simpozij Prostozidarstvo v Srednji Evropi.

Vizionarska moč prostozidarjev

Prostozidarstvo je premostilo stoletne geografske, družbene in mentalne meje ter pustilo za sabo raznoliko materialno in duhovno sled. Nekdanja načela prostozidarjev – svoboda, enakost, bratstvo – so zapisana v temeljni listini Združenih narodov, Splošni deklaraciji o človekovih pravicah in so temeljni kamen vsake demokratične države. Prepoznamo ga v glasbi, na primer v Mozartovi operi Čarobna piščal. Ker je bil prostozidar, naj bi bila opera prežeta s prostozidarskimi elementi. Prepoznamo ga v poeziji (prostozidar Friedrich Schiller je med drugim dvesto let pred nastankom Evropske unije napisal njeno himno Oda radosti, prostozidar Ludwig van Beethoven jo je uglasbil v svoji Deveti simfoniji) kakor tudi v literaturi (Mark Twain), arhitekturi, likovni in filmski umetnosti (John Wayne). Tudi prvi človek, ki je stopil na Luno, je bil prostozidar. Med njimi je bilo kar 14 ameriških predsednikov, tudi Truman. Iz različnih zapisov je mogoče sklepati, da naj bi domnevno v prostozidarskih ložah delovali nekateri vidnejši Slovenci: Valentin Vodnik, Žiga Zois, A. T. Linhart, Jurij Vega, Milan Vidmar … Pri nas deluje Velika loža Slovenije, neuradno naj bi imela okoli 300 članov. Veliki mojster lože je Marko Bitenc. Jože Podpečnik je potrdil, da so dandanes prostozidarji zelo aktivni v mednarodni diplomaciji.

Še vedno ostaja uganka, ali so številni miti in teorije zarot plod domišljije posameznikov, ki z njimi dosežejo uspešno prodajo romanov in filmov, na primer pisatelj Dan Brown s knjigo Da Vincijeva šifra, ali gre za gibanje, ki je v svojem bistvu pravično in svobodomiselno. »Prostozidarji se imajo za graditelje bolj harmoničnega sveta, poudarjajo bratstvo med različno mislečimi, toleranco in spoštovanje,« pa je poudaril zgodovinar dr. Matej Košir, avtor knjige Zgodovina prostozidarstva na Slovenskem.

Neva Brun, fotografije: arhiv Narodnega muzeja