Skrivnosti filipinskih riževih teras

Prosti čas | jun. '17

»Prespiš lahko pri moji sestri!« je predlagala Filipinka Leticia, ki živi v Sloveniji. Slišati je bilo obetavno in po dopisovanju po elektronski pošti sva se z Maydo dogovorila, da me počaka na manilskem letališču.

V vročem tropskem večeru sva z gostiteljico hitro prispela na obrobje mesta Las Pinas. Čudil sem se živahnim ulicam, v katerih so bile kljub pozni uri odprte preproste restavracije, na športnem igrišču pa se je odvijala tekma. »Čez dan je prevroče,« se je samo nasmehnila Mayda. Hitro sem spoznal, da se filipinski gostitelji ne sučejo ves čas okoli gostov, pač pa jih sprejmejo kot nove člane razširjene družine. Na Filipinih je običajno, da zaradi različnih razlogov v isti hiši živijo tudi sorodniki. Včasih kot pomoč v gospodinjstvu ali na posestvu, še večkrat pa preprosto potrebujejo streho nad glavo v času šolanja ali iskanja zaposlitve. Z Maydino mlado družino živi tašča, ki pomaga pri varstvu in gospodinjskih opravilih. Začasni član družine pa je bil še bratranec, ki je imel zaposlitev v Manili.

Las Pinas na prvi pogled ni posebno privlačno mesto, a se ponaša s svetovno znamenitostjo. V katoliški cerkvi sv. Jožefa (St. Joseph) hranijo unikatne orgle z začetka 19. stoletja. Njihova posebnost je, da imajo 1031 piščali, od katerih je okoli 90 odstotkov narejenih iz bambusa. In ne samo to, so tudi odlično ohranjene in nanje občasno zaigrajo. Kar osem let jih je izdeloval španski duhovnik Diego Cera. To so bile prve bambusove orgle na svetu. V dolgi zgodovini so bile večkrat poškodovane zaradi potresov, tajfunov in tudi obrabe. S pomočjo prostovoljnih prispevkov in državnih sredstev so jih temeljito obnovili v Nemčiji. Leta 1975 so začeli prirejati tradicionalni mednarodni glasbeni festival Bamboo Organ Festival, glasbilo pa razglasili za nacionalni zaklad. Danes za njihovo vzdrževanje skrbi posebno neprofitno združenje z vrhunskimi strokovnjaki.

Cerkev, v kateri sem lahko občudoval orgle, je le ena izmed tisočerih na Filipinih. To je namreč država z največjim deležem kristjanov v Aziji (okoli 90 odstotkov). Krščanska vera in dolgoletna prisotnost Špancev ter kasneje Američanov sta vzroka za večjo prilagojenost navadam belcev kot v drugih azijskih državah. Tudi zato so otoki tako priljubljeni med turisti. Mnogi tujci si tu najdejo življenjsko sopotnico ali pa se na otoke preselijo za stalno.

Operacije brez instrumentov

Luzon je največji med več kot 7000 filipinskimi otoki. Velik je za pet Slovenij, zato ni bilo nič čudnega, da sem v nekaj tednih obiskal le ta otok. Nekaj dni sem namenil poležavanju na plažah, večino časa pa sem preživel v hriboviti notranjosti, ki se ponaša s hladnejšim podnebjem, ki je še kako dobrodošlo. A temperature so še vedno nad 20 stopinjami Celzija. Potovanja so bila kljub velikim razdaljam enostavna, saj avtobusi redno vozijo v večje kraje, v manjše pa vozijo »jeepneyji«. To je nekakšna otoška različica avtobusov, ki so narejeni na osnovi podvozja terenskih vozil. V njih je vedno gneča, potniki pa sedijo na dveh vzdolžnih klopeh. A vožnja je zanimiva, hitro se zapleteš v kak pogovor, saj skoraj vsi govorijo angleško. Ni pa odveč, če se naučite kakšno besedo v najbolj razširjenem otoškem jeziku – tagalogu.

Spoznavanje hribovitih predelov otoka se je začelo v mestu Baguio. Dobrih osem ur avtobusne vožnje je bilo potrebnih, da sem zadihal hladnejši zrak. Mesto, veliko kot Ljubljana, je raztreseno po številnih gričih. Leta 1990 ga je prizadel potres z močjo 7,7 stopnje po Richterjevi lestvici, zaradi katerega je okoli tisoč ljudi izgubilo življenje, mnoge stavbe pa so bile porušene. Posledic na prvi pogled ni več opaziti. So pa v prvih letih po potresu izgubili velik del dohodka od turizma. Da bi ga oživili, so mestne oblasti začele organizirati različne prireditve. Ena najbolj odmevnih je festival, imenovan Panagbenga – Čas cvetenja, ko februarja ulice popestrijo s številnimi cvetličnimi aranžmaji. V največjem parku je na ogled razstava vrtov, ki jih za to priložnost uredijo krajinarji in vrtnarji iz vse države.

Obiskovalce pa bolj privlačijo skrivnostni zdravilci, saj velja mesto z okolico za središče zdravljenja na prav poseben način. Tako imenovani kozmični kirurgi vzbujajo pozornost po vsem svetu, saj izvajajo operacije z golimi rokami. Menda lahko s pomočjo zavesti z rokami prodrejo brez bolečin v telo obolelega, da bi odstranili bolno tkivo. Kako lahko zdravilec odpre in zapre telo brez vidnih posledic, že dolgo bega zdravnike, ki tovrstne posege večinoma označujejo za prevaro. Ali v najboljšem primeru za učinek placeba. »Bodi previden, med njimi je mnogo prevarantov!« so me svarili domačini, ko sem spraševal po zdravilcih. Menda je dobro znamenje, če zahtevajo le simbolično plačilo. Veliko jih za zdravljenje celo ne zahteva plačila, še posebno kadar se po pomoč obrnejo revni domačini. Nekateri pa želijo dobro zaslužiti, in to predvsem na račun tujcev, ki jim za obisk zaračunajo vsaj sto evrov. Zdravilci uporabljajo tudi druge starodavne metode zdravljenja. Pravijo, da so samo povezava, medij med dvema svetovoma, prek katerega bolnike zdravi višja sila. Poleg kozmične kirurgije, obrednega zdravljenja s pomočjo prenosa energije, molitev, zaklinjanja, uporabe posvečenih predmetov, žrtvovanja živali uporabljajo tudi običajnejše metode: od uporabe zdravilnih zelišč, masaže, kiropraktike, refleksologije in akupunkture pa do predpisovanja farmacevtskih zdravil. Znanje zdravilcev se prenaša iz roda v rod. Večinoma so seznanjeni tudi z osnovami sodobne medicine, nekateri pa imajo celo formalno zdravniško izobrazbo.

Umetnine vaških graditeljev

Po nekajurni vožnji sem naletel na slikovite riževe terase, ki so stare več tisočletij in so od leta 1995 na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine. Terasasta polja so zgradili pripadniki gorskega plemena Ifugao. V notranjosti, dva tisoč metrov visoko, je eno večjih naselij Banaue. Mestece je ugnezdeno na strmem pobočju in velja za pohodniško središče, od koder je mogoče raziskovati riževa polja, oddaljena nekaj deset minut ali pa celo več dni. Številni turisti domačinom pomenijo priložnost za dodatni zaslužek. Prespijo v preprostih družinskih hotelih ali kar hišah domačinov. 

Terase, na katerih so sprva gojili gomoljnice taro, so gradili s kamni, kjer jih ni bilo na voljo, pa iz glinenega blata. Terase morajo biti skoraj ravne, sicer bi voda prehitro odtekala z riževih polj. Obenem morajo biti med seboj tako povezane, da imajo vsa polja na razpolago dovolj vode. Delo na riževih poljih poteka vse leto. Decembra posejejo riž. Marca je treba približno dvajset centimetrov visoke rastline ročno presaditi. V tem času je še čas za zadnje popravke teras. Potem je treba predvsem skrbeti za brezhibno namakanje in kontrolo zidov. Junija riž žanjejo, kmalu zatem pa se začne nov cikel. Začnejo popravljati terase, ki jih je med letom načela erozija, in z vodnimi bivoli ter primitivnim ralom preorjejo zemljo ter jo tako pripravijo za novo setev.

Pred gradnjo in obnavljanjem polj so obvezni obredi z žrtvovanjem živali, da bi preprečili nesreče pri delu. Izvajajo jih na poljih in po končanem delu opravijo tudi molitve v zahvalo bogovom in z željo, da bi se polja dolgo ohranila ter bogato obrodila. Bog riža Balul vpliva na dobro letino, zato je njegov kipec skoraj v vsaki hiši. Med obredi pijejo riževo pivo (bayah), jedo riževe kolače, priljubljeno je žvečenje poživljajočih betelovih oreščkov. Zadnje ni najbolj zdrava razvada, saj naj bi oreščki povzročali celo rakasta obolenja.

Zemljišče s terasastimi polji običajno upravlja vaška skupnost, ki s pomočjo poglavarja članom plemena dodeli parcele. Hiše domačinov so marsikje skromne, pogosto brez tekoče vode in elektrike. Ponekod so še grajene iz lesa in bambusa ter krite s palmovimi listi. Tradicionalno so jih postavili na kole, da so bili tako na varnem pred neurji in živalmi. Danes jih gradijo iz sodobnejših in trajnejših materialov, stare hiše na kolih pa večinoma uporabljajo le še kot shrambe za živila.

Besedilo in fotografije: Igor Fabjan