Otok večne pomladi
Blagoslovljena je z enakomernimi letnimi temperaturami, ki se gibljejo okrog prijetnih 20 stopinj Celzija, bujnim in nadvse raznolikim rastlinstvom, med katerim so nekaj posebnega eksotični cvetovi, ter izjemno razgibanimi 741 kvadratnimi kilometri površine dramatičnih kontrastov in slikovitih podob. Če k naštetemu dodate še turistični potencial, ki prispeva kar 20-odstotni delež bruto družbenega proizvoda regije, ni težko ugotoviti, zakaj se toliko evropskih upokojencev – največ je britanskih, nemških in skandinavskih – v zimskih mesecih »preseli« na Madeiro.
Čeprav bi za začetek turističnega razcveta otoka, ki je od portugalske prestolnice oddaljen tisoč kilometrov oziroma uro in pol z letalom iz Lizbone, uradno lahko šteli leto 1964, ko so odprli letališče Sveta Katarina in organizirali pogostejše komercialne letalske polete, je Madeira že v stoletjih pred tem privabljala pustolovce, umetnike ter celo visoke državniške in kronane glave. Tako jo je že leta 1478 obiskal slavni Krištof Kolumb, in sicer kot trgovec s sladkorjem, saj so prvi naseljenci že kmalu po odkritju otoka leta 1420 začeli izkoriščati plodno zemljo in toplo podnebje za gojenje sladkornega trsa oziroma »belega zlata«, s katerim so hitro obogateli. Med tistimi, ki so na otoku našli svoj mir, so bili avstro-ogrska cesarica Elizabeta Bavarska, bolj znana kot Sissi, irski dramatik in pisatelj George Bernard Shaw ter britanski državnik, pisatelj in nobelovec Winston Churchill. Zadnji je bil naravnost zaljubljen v slikovito ribiško vasico Camara de Lobos, tu je v zrelih letih večkrat preživljal dopust in je simpatično podobo kraja upodobil na slikarskem platnu. Točka, kjer se je leta 1950 slavni mož prelevil v (ljubiteljskega) slikarja, je v Camari de Lobos še danes posebej označena, Churchillu v čast pa so v kraju po njem poimenovali tudi nekatere bare in restavracije.
Če hočeš ali nočeš, postaneš rekreativec
Botanični vtovi so čudoviti; na posnetju je Jardim Tropical Monte Palace
Danes je seveda drugače, saj Madeira že nekaj zadnjih desetletij svojih čarov ne kaže le izbrancem, temveč je ta zeleni subtropski košček raja vulkanskega izvora, ki je popolnoma drugačen od portugalske celine in kjer so še kamnite plaže črne barve, zaradi ugodnih cen dostopen marsikomu. Zato ne preseneča, da se povprečna letna zasedenost v zadnjih letih giblje okrog 70 odstotkov. Otok kljub svoji majhnosti namreč ponuja izjemno veliko. Madeira je v prvi vrsti raj za ljubitelje narave in rekreativce vseh starosti. Gre namreč za deželo z največ vodnimi kanali ali levadami, kot v betonska korita ujetim potočkom vode pravijo domačini, na svetu. Levade so v preteklih stoletjih gradili predvsem sužnji in zaporniki, kanali pa so bili namenjeni za namakanje polj sladkornega trsa. Danes so ob njih speljane poti skozi gozdove, med nasadi bananovcev in cvetja, nekatere pa vodijo celo skozi manjše vasi. Po nekaterih podatkih ima Madeira kar za 1500 kilometrov levad, in če bi hoteli prehoditi vse, bi menda potrebovali cele tri mesece. Vseh pohodniških poti na otoku je seveda še več, ocenjujejo jih kar na 2150 kilometrov, med tistimi, ki privabljajo veliko ljubiteljev tovrstne rekreacije, pa sta tudi Pico do Ruivo, s 1861 metri najvišji vrh otoka, in Pico do Areiro, ki je s 1818 metri tretja najvišja gora. Spektakularni pogledi na dolino in dramatični gorski grebeni z vrhovi, ostrimi kot britev, jemljejo dih in so nepozabno doživetje, oba vrhova pa povezuje približno deset kilometrov dolga pešpot. Če vam je ta razdalja predolga, pa ne smete zamuditi skoraj tako izjemnega razgleda s Caba Giraa, ki je s 580 metri drugi najvišji klif v Evropi, do koder se je praktično mogoče pripeljati.
Najvzhodnejši del otoka je zaradi endemičnih posebnosti zaščiten, sliši pa na ime Ponta Sao Lourenco.
Športni navdušenci se na Madeiri lahko odločajo tudi med drugimi možnostmi, na primer potapljanjem, deskanjem in jadralnim padalstvom, otok pa v zadnjih letih postaja čedalje zanimivejša lokacija za ljubitelje golfa. Še več: Madeira Open je spomladi pomembna postaja na evropski turneji tega športa.
Med botanične čudeže
Na Madeiri je praktično na vsakem koraku mogoče opazovati čudeže, ki jih je ustvarila narava. Verjeli ali ne, toda na otoku uspeva kar 120 endemičnih vrst rastlin, ki so jih v času kolonizacije Portugalci in Angleži prinesli z vsega sveta, zaradi idealnih podnebnih razmer pa so se ohranile praktično vse. Na ulicah Funchala, prestolnice Madeire, imajo tematsko zasajene drevorede. Med rastlinsko raznolikost Evrope, Afrike in Amerike vas popeljejo tudi botanični vrtovi, ki jih je na otoku že več kot dvajset. Največ jih domuje v okolici Funchala, do nekaterih pa se je treba podati z žičnico, ki obljublja spektakularne razglede nad mestom in nepozabno izkušnjo. Med najbolj obiskanimi botaničnimi vrtovi so Jardim Orquidea s približno 50.000 primerki, Jardim Botanico, ki se ponaša z več kot 2.000 različnimi vrstami eksotičnih rastlin v različnih tematskih sklopih, in Jardim Tropical Monte Palace, ki velja za enega od trinajstih najlepših botaničnih vrtov na svetu in ponuja fantastičen preplet eksotičnih in avtohtonih rastlin, hkrati pa so med bujno zelenje vpeti elementi različnih kultur in civilizacij, med katerimi še zlasti izstopata azijska in afriška. V botaničnih vrtovih človek pozabi na čas; v že omenjenem Jardim Tropical Monte Palace k temu poleg 100.000 rastlinskih primerkov pomembno prispevajo do najmanjše podrobnosti urejene pešpoti, ribniki s krapi, labodi in racami, bogate zbirke stenskih ploščic z najrazličnejšimi motivi, veličastna podoba nekdanjega hotela, najvišja vaza na svetu, ki meri kar 5,345 metra in tehta 555 kilogramov, ter največja kolekcija palm na svetu, kjer raste okrog 60 od 72 priznanih vrst. A to je le majhen del izjemnega rastlinstva na otoku, nikakor pa ne smemo pozabiti na ostanek nekdanjega (pra)gozda lovorikovcev, ki je prekrival otok že v času njegovega odkritja. Na seznam naravne in kulturne dediščine ga je zaradi njegove izjemnosti uvrstil celo Unesco. Kako pomembno je otok v preteklosti zaznamoval gozd, nam pravzaprav pove že ime otoka: madeira namreč v portugalščini pomeni les.
Kos tune in kozarček madeire, prosim!
Če se boste po pohajkovanju med ulicami Funchala – te so, mimogrede, pravo umetniško delo, na njih pa se vedno dogaja kaj zanimivega – ustavili v katerem od lokalov in povprašali po madeiri, vam bodo postregli z eno najbolj znanih izvoznih uspešnic otoka in hkrati zaščiteno blagovno znamko, ki ji je Evropska unija podelila zaščiteno označbo porekla. Vino madeira kar pol leta »kuhajo« na sončni toploti, zraven pa uporabljajo cevi z vročo vodo. Preden mu dodajo še žganje, ga pol leta hranijo na temperaturi med 40 in 50 stopinjami Celzija. Pestrost vrst grozdja določa njegov značaj, štiri različne sorte grozdja pa določajo štiri vrste vina: sercial, verdelho, bual in malmsey. In ker je pred vinom treba nasititi še želodec, je to naravnost idealna priložnost za testiranje otoške kulinarike. Ta je odlična. Na Madeiri skrbno izkoristijo vsak košček zemlje, zato je najrazličnejšega (eksotičnega) sadja in zelenjave v izobilju, v ribiških krajih, kot je Caniçal na vzhodni obali Madeire, pa se boste lahko na lastne oči prepričali, kakšno ribje bogastvo skrivajo globine Atlantskega oceana. Bi si človek ob vsem tem bogastvu barv, okusov in podob, s katerimi je skupaj s prijaznimi in gostoljubnimi domačini prežet ta sanjski otok večne pomladi, sploh želel še več? Tisto »več« bi bilo pravzaprav že kičasto.
