Nekoč vodno zajetje, zdaj priljubljeno sprehajališče Mariborčanov

Zgodbe | jun. '19

ODSTRTE PODOBE – RIBNIŠKO SELO, MARIBOR

Primestno gručasto naselje v skrajnem zahodnem delu Slovenskih goric leži v razširjenem delu dolinice Triribniškega potoka med gričema Kalvarija (375 m) in Piramida (386 m), s katerih je čudovit pogled na Maribor in okolico. Nad vasjo, ki se je do leta 1952, ko je bila del naselja Počehova, imenovala Pri treh ribnikih, se dviguje 426 metrov visok vrh Samotni bor. Redkim kmetijam so se med šestdesetimi in osemdesetimi leti prejšnjega stoletja pridružile številne enodružinske hiše prebivalcev, zaposlenih v Mariboru. Med njimi je bila tudi zdaj 86-letna upokojena kartografinja Anica Vidovič, ki si je tu, na nekdanjem Kašmanovem hribu, s pokojnim možem, znanim mariborskim urarjem iz Gosposke ulice Jožefom Vidovičem ustvarila prikupno domovanje, v katerem živi še danes in se posebej razveseli obiskov sina Jožeta in hčerke Marinke ter vnukov Vasje, Nikoline in Mile.

»Sem gor v Ribniško selo smo se iz mesta preselili leta 1963. Takrat je naselje, ki se začenja pri Treh ribnikih, že izgubljalo kmečki videz, saj ga je sestavljalo približno petnajst stanovanjskih hiš in le dve pravi kmetiji. Ribniškoselski kmetje so se na lapornatih tleh ukvarjali predvsem z živinorejo in poljedelstvom, pri čemer so njive in travnike imeli na severnem koncu vasi. V kraju smo nekdaj imeli trgovino, kulturni dom, gostilno in prostore krajevne skupnosti, česar pa zdaj ni več, čeprav se je število individualnih hiš povečalo na okroglih 150, ob katerih deluje le še Kašmanova ovčerejska kmetija,« nam v skrbno urejenem stanovanju pripoveduje sogovornica, ki zavzeto beleži preobrazbo mesta Maribora v preteklem stoletju. Zadnjo še kako dobro pozna, saj jo je, ko je bila zaposlena na Zavodu za urbanizem in nato Geodetskem zavodu, ob izdelovanju kart spremljala tudi poklicno.

Trije ribniki

Območje Treh ribnikov, ki je danes priljubljeno sprehajališče Mariborčanov, je imelo po besedah Anice Vidovič v preteklosti povsem drugo vlogo. V srednjem veku so namreč tu v dveh ribnikih, ki sta ju pretežno polnila Barbarski potok izza Kalvarije in Triribniški potok s Piramide, uredili vodno zajetje, iz katerega so v času nevarnosti spustili vodo v obrambni jarek okoli starega mestnega obzidja. S tem je povezana legenda o junaškem čevljarčku, ki naj bi leta 1532 rešil Maribor pred Turki. Ti so takrat tako hitro pridrveli pred Maribor, da so meščani komaj utegnili zapreti mestna vrata, niso pa mogli odpreti zapornic pri ribnikih, da bi z vodo napolnili obrambni jarek. Neki čevljarček pa se je, preoblečen v turško oblačilo, na lastno pest ponoči splazil skozi vojaški tabor in odprl zapornice. Voda je stekla v obrambni jarek in zalila oblegovalce, ki so poskušali iz suhega jarka spodkopati obzidje in vdreti v mesto. V resnici pa je imel največ zaslug za rešitev Maribora tedanji mestni sodnik Krištof Willenrainer, ki je organiziral učinkovito obrambo mesta, tako da ga Turki kljub tridnevnemu obleganju niso mogli osvojiti.

V 19. stoletju je dal baron Twickl izkopati še tretji ribnik, nakar so bili ob širitvi mestnega parka proti severu leta 1896 vanj vključeni tudi Trije ribniki. Zanje je skrbelo mariborsko olepševalno društvo, ki je v prvih letih 20. stoletja ob spodnjem ribniku postavilo leseno čolnarno, upodobljeno na stari razglednici. Ko je ta okoli leta 1925 pogorela, so jo zamenjali z zidano stavbo, ki je imela tudi garderobe in teraso ter je bila namenjena množičnemu druženju meščanov in rekreaciji. Naša sobesednica se še dobro spomni, kako sta pred drugo svetovno vojno s staro mamo Marijo Starc sem hodili na sprehod, sedeli pri čolnarni in opazovali čolne na vodni gladini. Ko je gladina pozimi zamrznila, so na njej uredili drsališče, medtem ko so na drugem ribniku led rezali in z njim zalagali mariborske gostilne in hladilnice. V osemdesetih letih preteklega stoletja so propadajočo čolnarno porušili ter na željo krajanov ohranili obstoječe stebre in jih prekrili s streho. Danes so ribniki umetno narejena jezera, ki se polnijo z vodo iz bližnjih potokov. Prvi ribnik ima vodomet, s katerim prezračujejo vodo. Sredi drugega ribnika je umetni otok, na katerem gnezdijo race in labodi. Tretji ribnik je najtoplejši in pozimi le redko zamrzne. Obstaja pa tudi četrti ribnik, iz katerega se po dveh kanalih voda steka v druge tri ribnike.

Mestni park, ki se razprostira med Trubarjevo ulico na zahodu, Maistrovo ulico na jugu ter Ulico heroja Staneta in Ribniško ulico na vzhodu, na severu pa sega do vznožja vinogradov na Mestnem vrhu in Treh ribnikov, so na odkupljenih zemljiščih Ferdinanda Brandisa, Antona Badla in zakoncev Bernert uredili med letoma 1872 in 1896. V parku, oblikovanem v angleškem slogu, uspeva okrog 130 različnih domačih in eksotičnih drevesnih in grmovnih vrst, ki so zastopane z več kot 1600 primerki. Ta del skupaj s Tremi ribniki predstavlja ožje območje in ima status oblikovane naravne vrednote, medtem ko širše območje zajema Piramido, Mestni vrh in Kalvarijo z zaledjem. Od grajenih objektov kulturne dediščine iz časa nastanka parka so najbolj prepoznavni: nekdanja kavarna, v kateri je zdaj akvarij s terarijem, trafika, glasbeni paviljon, paviljon na Rožnem griču in mostički. Park krasi tudi več spomenikov. Sedanjo osrednjo promenado, ki povezuje središče Maribora z naravo na obrobju mesta, so uredili leta 1952 ter jo v letih od 1982 do 1983 podaljšali do Treh ribnikov.

Mestni grad

Za Mariborčanko Anico Vidovič, ki še vedno z zanimanjem sledi spremembam »v totem njenem lepem mestu pod Pohorjem«, kot pravi s prijaznim nasmeškom na obrazu, je najbolj mogočna zgradba v starem jedru naselja mestni grad, ki ga je med letoma 1478 in 1483 dal pozidati cesar Friderik III., da je zaradi preteče turške nevarnosti z njim utrdil severovzhodni del mestnega obzidja. Najstarejši del gradu je v osnovnih oblikah ohranjen še danes, čeprav so prezidave v naslednjih stoletjih precej spremenile njegov gotski videz. Druga objavljena razglednica prikazuje grajsko vzhodno obrambno ploščad, ki so jo v drugi polovici 17. stoletja spremenili v ložo z arkadami. Iz nje na severu izstopa velika renesančna bastija iz 16. stoletja, ki so jo v 18. stoletju nadzidali za stanovanjske namene. Na prostoru pred grajskim poslopjem je bil do leta 1860 vrt, ki so ga tedaj spremenili v razsežen trg in ga po grofici Sophii Brandis poimenovali Zofijin trg, zdaj Trg svobode. Po letu 1620 so na vogalih grajske stavbe zgradili štiri šesterokotne stolpe z zvonastimi strehami, od katerih stoji le še jugozahodni. Ob njem so med letoma 1655 in 1661 pozidali loretansko kapelo, ki v osnovnih značilnostih posnema cerkvico Santa Casa v Loretu. Leta 1782 je v njej pri maši sodeloval papež Pij VI., ko se je na poti k cesarju Jožefu II. ustavil v Mariboru.

Sredi 18. stoletja so na zahodni strani gradu postavili baročno stopnišče, ozaljšano z rokokojskimi štukaturami in bogatim kiparskim okrasjem, ki je večinoma graškega izvora, posamezne plastike pa so delo domačina Jožefa Strauba, ene od osrednjih osebnosti baročnega kiparstva na slovenskem Štajerskem. Stopnišče vodi v slavnostno viteško dvorano, ki se ponaša z bogatimi štukaturami A. Serenija ter slikarijami L. Lauriga in Josefa Geblerja; v njej je leta 1846 koncertiral tudi slavni madžarski skladatelj in pianist Franz Liszt. Pred severozahodnim oglom je spomenik pisatelju Josipu Jurčiču, v zahodno pročelje pa je vzidana spominska plošča zaslužnemu muzealcu Franju Bašu. Od leta 1938 so v gradu prostori Pokrajinskega muzeja Maribor, ki zbira, proučuje in razstavlja premično kulturno dediščino pretežnega dela Podravja in Pomurja ter v svojih zbirkah hrani okoli 40.000 muzejskih predmetov.

Boris Dolničar