Zamera drugemu je naša bolečina

Dobro počutje | marec '24

Psihologija 

Velika večina ljudi se strinja, da je agresiven nastop do drugega neprimeren, saj lahko drugega poškoduje, in da z agresijo ničesar ne rešimo. Zato se izogibamo vsaj tistim oblikam agresije, ki je očem vidna – da drugega udarimo, odrinemo, zlasamo, pljunemo, spotaknemo … Druge bolj »mehke« in skrite oblike pa se žal povečujejo. Danes se bomo osredotočili na zamero, ki je ravno tako pasivna oblika agresivnega odziva na situacijo.

Na internetu sem prebrala eno od definicij zamere – je kompleksno, večplastno čustvo, opisano kot mešanica razočaranja, gnusa in jeze. Zamera pogosto nastane tako, da v sporu ne pridemo do skupne rešitve, se razjezimo na drugega in se na neki točki, ko ne dosežemo želenega cilja, umaknemo in se odločimo, da drugi ni vreden, da bi se ukvarjali z njim. To pomeni, da obupamo nad reševanjem spora, iskanjem skupne poti, kompromisa ali rešitve, ki bi zadovoljila obe strani. Ampak v našem svetu ta dvoboj ni bil zaključen, strasti niso bile pomirjene. Še vedno si nehote vrtimo situacijo in iščemo rešitve zanjo. Ali pa se v mislih maščujemo drugemu, razmišljamo, kako bi ga kaznovali za neželen izid. Lahko tudi kujemo odkrito maščevanje, protiudarec …