Od aleluje do čokoladnih jajčk
V čarovnice preoblečeni otroci na Švedskem
Simbolika velike noči je po vsem svetu enaka, se pa običaji nekoliko razlikujejo. Marsikje se je še iz predkrščanskih časov obdržala navada kurjenja kresov kot pozdrav pomladi. Najstarejši in največji krščanski praznik namreč praznujemo v nedeljo po prvi pomladni polni luni.
Pred veliko nočjo so gospodinje skrbno pospravile hišo, tisti, ki so imeli strgano oblačilo, pa so lahko upali na novo. Priprave za praznik, ko se kristjani spominjajo Kristusovega vstajenja, se začnejo že teden prej na tako imenovano cvetno nedeljo. V Sloveniji so poleg barvanja pirhov tradicionalne velikonočne butare, spletene iz raznovrstnega zelenja. Posebne so ljubljanske butarice, saj so izdelane iz pobarvanih lesnih oblancev. Butare veljajo za zaščitnice doma pred točo, strelo, požarom, nesrečo, boleznimi, tatovi … Z njimi se verniki spominjajo slavnostnega prihoda Jezusa v Jeruzalem, pred katerega so ljudje polagali oljčne veje.
Posebno mesto v tem tednu ima velikonočno tridnevje, to so dnevi od velikega četrtka zvečer do velike noči zvečer. Veliki četrtek je posvečen spominu na zadnjo večerjo, veliki petek spominu na Jezusovo križanje in smrt, velika sobota je posvečena čaščenju Jezusa v Božjem grobu, velika noč pa je posvečena spominu na Jezusovo vstajenje. Dan po veliki noči, na velikonočni ponedeljek, pa se kristjani spominjajo Jezusovega prikazovanja njegovima učencema na poti v Emavs. To je dan obiskovanja in obdarovanja.
Raznolikost praznične mize
Vsaka slovenska pokrajina ima svoje značilne jedi. Tisti, ki se najtrdneje držijo tradicije, vam bodo ponudili jagnje, ki je najstarejša velikonočna jed na Slovenskem. Spet drugje boste na mizo dobili različne krajevno značilne velikonočne želodce, v Beli krajini tudi velikonočno belo klobaso. Na Notranjskem in Koroškem je bil nekoč svinjski jezik cenjena velikonočna jed. Na Štajerskem so radi postregli z žolco, na Primorskem pa tudi s cmoki iz kruha, pinjol in rozin, namočenih in skuhanih v juhi iz pršuta.
Revnejši sloji, ki si za praznik niso mogli privoščiti šunke, so nekoč na mizo postavili juho, ki so ji rekli aleluja, skuhano iz posušenih repnih olupkov. Če je le bilo pri hiši, so juhi dodali krompir ali ajdovo kašo in jo zabelili z ocvirki. Pisatelj Janez Trdina je v svoji zgodovinski noveli o turških bojih z naslovom Arov in Zman leta 1850 zapisal: »Od Turkov obleganim kristjanom je zmanjkalo živeža. Ko sta hlapca kuhala svoj zadnji del všena (pšêno ali oluščena prosena zrna ali prosena kaša, op. a.), jima je iz droga nad kotlom v lonec padel repni olupek in se skuhal. Olupkov je bilo v gradu na pretek. S tem so se potem oblegani preživeli pa tudi vsi ostali revnejši ljudje, ki ob veliki noči niso imeli več druge hrane.«
Kako praznujejo po Evropi
V Italiji se otroci veselijo velikonočnega kruha, ki je napolnjen s sladkimi velikonočnimi jajčki, odrasli pa se radi posladkajo s pečeno jagnjetino. Nemci na veliki petek na krožnik radi dajo ribo, na večer velike sobote pa zakurijo kres. Na Madžarskem moški ženske, oblečene v narodne noše, zalijejo s škafom vode. Češki in slovaški fantje si na velikonočni ponedeljek dajo duška in svoja dekleta, kot veleva običaj, z vrbovimi palicami naprašijo po zadnji plati, seveda le simbolično. Na Poljskem moški na veliko noč ne smejo mesiti ali peči kruha oziroma pripravljati velikonočnih jedi, sicer jim bodo osiveli brki. V Franciji v znak žalovanja za Kristusom od velikega petka do velike noči v cerkvah ne zvonijo zvonovi. Otroci se namesto s čokoladnimi zajčki sladkajo s čokoladnimi zvončki. Priljubljena velikonočna jed na Nizozemskem je sladki kruh, polnjen z rozinami in ribezom, na Norveškem pa kruh raje osladkajo z jajčnim likerjem. Na Švedskem ob kresu v zrak spuščajo rakete. Na veliki četrtek se deklice zamaskirajo v čarovnice ter zbirajo sladkarije. Velikonočni zajček je v Angliji pomemben del tradicije, v Sloveniji pa se je uveljavil šele v času med obema svetovnima vojnama. Izvira iz germanskega poganskega sveta in je simbol žrtvene živali njihove boginje Eastre. Če jajce v številnih starodavnih kulturah predstavlja nastanek sveta, stvarjenje in življenje, zajček simbolizira plodnost oziroma rojstvo, preporod oziroma vstajenje.
