Mojster akvarelov
Spoznajte jih
Roman Planko
Čeprav je Roman Planko od nekdaj rad čečkal po papirju, se je risanja in slikanja zares lotil šele leta 1995, ko so mu pastelne barvice kupili kolegi v službi. V teh desetletjih je talent nadgradil z znanjem in izkušnjami, predvsem pa se je izmojstril v slikanju akvarelov.
Ena izmed najstarejših pa tudi zahtevnejših slikarskih tehnik mu je najljubša. »V njej lahko slikam sproščeno, pomemben element pa je tudi voda,« prizna sogovornik, ki je bil po poklicu elektrotehnik, zdaj pa je že precej let upokojen. Voda v vseh oblikah je poleg krajine in rož pogost motiv njegovih slik. Posebej so mu pri srcu vrtnice, zadnja leta tudi maki, s katerimi žanje nemalo občudovanja. Lahko se pohvali, da je eden njegovih motivov v kar 39 državah. Na mednarodnem bienalu akvarela malega formata Mini Castra leta 2020 so namreč udeleženci prejeli set barvic v lični embalaži z motivom Plankovih makov. Bienale se odvija v sklopu mednarodnega srečanja akvarelistov, ki poteka vsak konec avgusta v Ajdovščini in se ga udeleži po dvesto slikarjev od vsepovsod, ki dva dni ustvarjajo na ekstemporu v Vipavskem Križu. Lani je na primer strokovna žirija izmed prijavljenih izbrala dela 163 avtorjev iz 36 držav.
Še v večjem številu se akvarelisti srečajo na festivalu v italijanskem mestu Fabriano (uradno se prireditev imenuje FabrianoInAcquerello). Med 400 in 600 slikarjev iz kar 80 držav se druži med slikanjem. »Odlično je, ker lahko brezplačno sodeluješ na delavnicah, ki jih vodijo najboljši akvarelisti, in se družiš s slikarji z vsega sveta,« pove sogovornik, ki se pogosto prijavlja na likovne razpise v tujini. Med drugim se je že uspešno predstavljal z akvarelom na razstavi v Franciji.
V družbi je lepše slikati
Ker je zelo družaben človek, se pogosto in z veseljem udeležuje slikarskih kolonij, ekstempora in razstav, tudi čez mejo se odpravi. »Na primer v Karlovcu znajo pripraviti odlične slikarske kolonije. Žal mi je, da naša društva nimajo dovolj denarja, da bi lahko na svoje kolonije povabili goste iz tujine za izmenjavo izkušenj.« Kot član likovne sekcije Kulturno-umetniškega društva Kliničnega centra in Medicinske fakultete dr. Lojz Kraigher sodeluje na društvenih delavnicah na različnih koncih Slovenije. Na ta način si slikarji delijo znanje med seboj, poleg tega pa »lahko od dvodnevne delavnice odneseš več kot od kakega likovnega tečaja«. Zadnja leta je član še dveh društev, in sicer KUD Dolenjske Toplice ter likovne sekcije Jutro pri Društvu upokojencev Novo mesto. Na željo kolegov slikarjev je že vodil delavnico slikanja akvarelov in zanje navdušil marsikaterega med njimi, ki prej te tehnike ni uporabljal. Do zdaj je imel 14 samostojnih in več kot 100 skupinskih razstav, med njimi 20 z mednarodno zasedbo.
S posebnim veseljem se spominja turneje po Španiji in Madžarski, na katero so ga kot nadomestnega člana povabili člani skupine Art Femips. Tako se je (po začetnicah imen prvih članov) poimenovala skupina slovenskih ljubiteljskih slikarjev, točneje akvarelistov krajinarjev, ki so ustvarjali in predstavljali likovna dela tudi zunaj slovenskih meja. Zasnoval jo je žal že pokojni Marjan Miklavec, ki je podobno skupino spoznal v Avstraliji. Združil je slikarske prijatelje, ki so se na potovanja odpravili s kombijem. »Prav prijetno vandranje je bilo to. Poleg tega, da smo se slikarji družili na manjših slikarskih kolonijah, smo videli veliko zanimivosti,« se spominja Planko, ki je tudi naročnik Vzajemnosti.
Kadar ni na kakšnem slikarskem srečanju, z ženo Sonjo najbolj uživata pri urejanju njunega domovanja. Več kot štirideset let so Plankovi živeli v Ljubljani, a vsak konec tedna pobegnili iz nje v naravo, dokler se nista z ženo pred nekaj leti preselila na Lutrško selo v bližini Otočca. Poskušata živeti čim bolj samooskrbno, zelenjavo pridelujeta na visokih gredah, omislila sta si tudi majhno hišno elektrarno, za katero pravita, da se odlično obnese in kljub sprva večji naložbi kmalu obrestuje. Občasno se odpravita na potovanje, bolj pogosto pa h kateri od hčera. Starejša živi na Dobrni, od koder je doma Roman, mlajša pa ima s partnerjem na Kozjanskem bio kmetijo. Slikanje ju nikoli ni zanimalo, tudi vnukinji in vnuk niso vneti zanj, pravi Roman, ki že išče nove motive …
Nekaj čudovitih akvarelov Romana Planka si lahko do konca maja ogledate v prostorih uredništva Vzajemnosti na Dunajski 109 v Ljubljani.
