Tepež ni vzgoja, pač pa ustrahovanje!
Prepoved telesnega kaznovanja otrok, ki jo je uzakonilo že 49 držav Sveta Evrope, ni spodbujanje k permisivni vzgoji, pač pa sporočilo staršem, da imajo možnost izbire drugačne vzgoje. Z osveščanjem moramo v družbi preseči stereotipe, da je udariti otroka njemu v dobro. Tako stališče zagovarjajo na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti kot predlagatelji novele Zakona o preprečevanju nasilja v družini, ki jo je julija potrdila Vlada Republike Slovenije. Pri tem jih podpirajo tudi strokovnjaki z različnih področij.
V tretjem členu novele Zakona o preprečevanju nasilja v družini je zapisano, da »telesno kaznovanje otrok predstavlja kršitev temeljnih človekovih pravic" in da" je telesno kaznovanje otrok vsako fizično, kruto ali ponižujoče kaznovanje otrok oziroma vsako dejanje, namenjeno kaznovanju otrok, ki ima elemente fizičnega, psihičnega, spolnega nasilja ali zanemarjanja kot vzgojna metoda.«
A v javnosti so se že pojavile polemike o t. i. vmešavanju države v družinsko intimo in vzgojo otrok. To so najpogostejši očitki, ki jih dobivamo, je na okrogli mizi v okviru prireditve Otroški bazar poudarila ministrica Anja Kopač Mrak. Z banaliziranjem razprav o tem, da zdaj pa starši ne bodo smeli zahtevati od otroka, naj odnese smeti, odvračamo pozornost od večjega problema v družbi. Da je namreč ena po riti v dobro otroka!
Udarci in žalitve imajo nepopravljive vplive na otroke, saj se tako ravnanje zapiše v otroške možgane, zanemarjanje in neukvarjanje z njimi pa jim povzroča težave pri vključevanju v družbo. Tega pa v sodobnih družinah ni tako malo, opaža Tina Bregant, dr. med., specializantka pediatrije in doktorica nevropediatrije. Prav tako je veliko psihičnega nasilja in čustvenega izsiljevanja, ki ga je teže prepoznati.
Kot je povedala Dušica Pleterski Rigler, članica Nacionalnega odbora za otrokove pravice pri ZPMS, je telesno kaznovanje vgrajeno v našo kulturo. Vendar šiba v kotu – tudi če z njo starši samo zagrozijo in je ne uporabijo, ni vzgoja, pač pa ustrahovanje. Trpinčenje je pri nas že dlje časa opredeljeno kot kaznivo dejanje, a tudi odraščanje v strahu pred telesno kaznijo se zagotovo vtisne v karakter otroka.
Otroci so nemočni in ranljivi, zato je nasilje nad njimi dolžan prijaviti vsak, ki pride v stik s trpinčenim otrokom. Ne smemo pogledati stran, ob sumu nasilja pokličimo policijo.
Prav tako moramo v družbi spremeniti razmišljanje o nasilju: medvrstniško nasilje šole rade prikažejo kot »konflikt«, v resnici pa gre za nasilje, ki ga ni mogoče rešiti z mediacijo, je zatrdila Špela Veselič iz Društva SOS telefon.
V družbi moramo spodbujati pozitivno starševstvo, torej tako vzgojo, pri kateri otroku povemo, kaj je sprejemljivo vedenje, mu postavimo meje, tudi določimo kazni ob neprimernem vedenju, a nikakor ne telesnih. Delo ni kazen, s tem, ko otroku naložimo določena opravila, pripomore k rasti družine, enako kot drugi družinski člani. Kazen je denimo odvzem privilegijev, medtem ko tepež nikakor ni vzgojna metoda.
V resnici le malo ljudi tepe otroke iz hudobije, večina je v stiski ali ne zna drugače ravnati, so poudarile sogovornice. A vendar se ne spozabijo in ne udarijo zahtevnega šefa ali nesramne sosede. Ker so pač vsi odrasli …
