Jasličarstvo, peka potic in babištvo kot del nesnovne kulturne dediščine
Nesnovna kulturna dediščina, ki jih skupnosti in včasih posamezniki prenašajo iz roda v rod in jih nenehno poustvarjajo kot odziv na svoje okolje, naravo in zgodovino, je najmlajša od kategorij kulturne dediščine. V registru je trenutno sto enot, zadnje, decembra letos vpisane so jasličarstvo, peka potic in babištvo.
Jasličarstvo je dejavnost, povezana z izdelovanjem in postavljanjem jaslic v predbožičnem času. Pri nas ima dolgo tradicijo. Jaslice so največkrat tridimenzionalna, večinoma miniaturna upodobitev Kristusovega rojstva ter poklona pastirjev in Svetih treh kraljev. Prve dokumentirane jaslice so postavili leta 1641 v cerkvi v Gornjem Gradu. V preteklosti so bile v cerkvah razširjene predvsem odrske jaslice s poslikanimi, iz desk izžaganimi figurami, in omarične jaslice. V 18. stoletju so bile znane omarične jaslice klaris iz Velesovega. Iz cerkev so se jaslice širile v plemiške domove, v 18. stoletju še v meščanske in na začetku 19. stoletja v kmečke domove, najprej na Gorenjskem. V večini meščanskih in kmečkih domov so najprej postavljali papirnate jaslice, potem tudi figuralne iz lesa, mavca ali gline. Drugod so bile v splošni rabi šele med obema svetovnima vojnama. Med svetovnima vojnama so bile na voljo tudi kartonske jaslične figure za izrezovanje slovenskih umetnikov. "Jugoslovanske jaslice" je leta 1919 ustvaril Maksim Gaspari. V 90. letih 20. stoletja pa so začeli po številnih krajih organizirati razstave jaslic. Leta 1990 so v Postojnski jami prvič uprizorili žive jaslice. Na Šmarni gori pri Ljubljani so leta 1991 postavili prve jaslice v naravni velikosti.
Potica je zavitek iz razvaljanega kvašenega testa, namazanega s slanim ali sladkim nadevom, okrogle oblike, z luknjo v sredini in pečen v pekaču potičniku. Velja za najbolj razpoznavno sladico v Sloveniji, sestavine se razlikujejo po regijah. Potica naj bi izvirala iz prazničnega, obrednega kruha, ki so ga že v srednjem veku pripravljali v zahodni in severozahodni Sloveniji (guban(c)a, presnec, pogača). Izraz potica naj bi izhajal iz besed povitica, povtica, potvica, ki so pomenile povito, zavito pecivo oziroma z(a)vitek. Prva omemba imena potica je v Katekizmu (1575, 1577) Primoža Trubarja.
Na družinskih mizah je potica predvsem ob največjih letnih, življenjskih in delovnih praznikih. V vinorodnih krajih pripravljajo potico tudi za praznik sv. Martina, v zimskem, zlasti pustnem času ponekod pripravljajo slani potici "ocvirkovko" in "špehovko". Leta 2006 je bila pehtranova potica v okviru Strategije gastronomije Slovenije uvrščena na seznam jedi, ki predstavljajo kulinarično prepoznavnost Slovenije. Slovenska potica je od leta 2021 vključena v evropsko shemo kakovosti Zajamčena tradicionalna posebnost, po kateri je bilo zaščitenih pet receptur za pripravo potice (orehova, orehova z rozinami, rozinova, pehtranova in pehtranova s skuto).
Babištvo obsega posebna znanja in veščine porodne pomoči, namenjene ženski in otroku. Tradicionalno je bilo babištvo izključno ženska dejavnost, pomočnice pri porodih so imele v skupnosti posebno veljavo, izkušenejše so znanje prenašale na mlajše. V zadnjem času je moških - babičarjev - približno en odstotek.
V 18. stoletju se je začela babiška dejavnost bolj regulirati in profesionalizirati. Leta 1753 je bila v Ljubljani ustanovljena babiška šola, pouk je potekal v slovenščini. Prvi učbenik porodništva v slovenskem jeziku je izšel leta 1782, uporabljale so ga tudi babice. Leta 1789 je bila v Ljubljani ustanovljena prva porodnišnica na slovenskem ozemlju, tam so bodoče babice pridobivale praktično znanje. Leta 1981 ukinjeno srednjo babiško šolo je pozneje nadomestil študij babištva na oddelku za babištvo na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani. Do 2. svetovne vojne je večina porodov potekala na domu ob pomoči terenskih babic, ki so ob rojstvu pogosto poskrbele tudi za plenice, obrok ali ogrevanje. Nanje so se obračale tudi ženske z različnimi zdravstvenimi težavami in v psihosocialnih stiskah. Od 60. let 20. stoletja večina žensk rodi v porodnišnicah.
