Dni mojih lepša polovica je mimo
Telo in duša se v starosti začenjata razhajati. Duša je še zdrava, spočita in jasna, telo pa vedno bolj bolehno in nebogljeno. Starost poveliča ali okosteni. Poveliča, kadar ostane duševno zdrava, spočita in jasna kljub telesnim slabostim, okosteni pa, kadar duševno upada, peša in slabi obenem s telesnim propadanjem, boleznimi in motnjami.
Zavest staranja je pri ljudeh različna. Nekateri doživljajo staranje kot postopno pešanje moči. Večina navaja pri tem telesne motnje in slabosti: noge, zobe, gube na obrazu, sive lase, srce peša, težka sapa in podobno. A tudi duševnega staranja se človek zlagoma zave.Čedalje manj so podjetni, brezbrižni za vse, vedno bolj postajajo otopeli. To velja zlasti za uradnike in učitelje. Kakor hitro stopijo v pokoj, se čutijo porinjene v kot, počutijo se stare. Na mnoge to vpliva tako, da kmalu zatem umro, zadene jih kap. Drugi ne marajo priznati, da so stari. Ustrašijo se starosti. Obide jih groza pred koncem. Dni mojih lepša polovica je mimo, ta zavest je za marsikoga začetek živčnih reakcij. Tožiti začno, da so bolni. Astma, pritisk krvi v glavo, motnje srca, strah pred kapjo, pred koncem - vse to jih dela sitne in nervozne. Nekateri se v protest zoper staranje v drugi polovici življenja vnovič vržejo v erotično življenje, kot to dobro opisuje Honore de Balzac, francoski romanopisec v svojem romanu Blišč in beda kurtizan. Zlasti pri umetniško čutečih naravah je to prav pogost pojav. Kakor so mladi ljudje zelo različni, tako bi mogli tudi med starimi našteti in opisati ničkoliko vrst. Vsak je pač čisto svoja značajska osebnost.
Kdo in kaj je človek?
Dr. Anton Trstenjak, odličen slovenski psiholog, antropolog in filozof se je v številnih delih spraševal: Kdo in kaj je človek? V poljudni knjigi za široko občinstvo z naslovom Med ljudmi (1954) se je dotaknil tudi doživljanja starosti. Tako jih je označil.
Rojeni starci. Posebej zanimivi so starci, ki nikoli niso bili mladi. Pesnik in pisatelj Jean de La Fontaine, čigar slike v mladosti razodevajo bledo, bolehno in pepelnato lice, starostne podobe pa ga kažejo lepega, močnega, zdravega in pogumnega starčka. Po svojem šestdesetem letu je začel pisati najboljša dela. Bil je poklican, da je vzorne prednosti te starostne dobe prikazal kot milino, dobroto, pravičnost, šaljivost in prebrisano modrost. V petinšestdesetem letu starosti je izjavil, da dobro ve, da ni noben mojster ljubezenske zgodbe, nobena umetnost ne more nadomestiti tega, kar komu v temelju manjka. »Kar so prej mlade gospe ob meni zamudile, to skušajo stare popraviti. Mlade čutijo, da ljubezen nikoli ni bila moja močna stran, stare pa, da sem kar dostojen in prijeten gospod. Nekje pač prideš na svoj račun.«
Večni mladeniči. Rojeni kot starci nikoli niso mladi, večni mladeniči pa nikoli stari. Večni mladeniči so na stara leta smešni. Kar je bilo v mladosti vzorno, spodbudno in privlačno, je v starosti nenaravno in nepričakovano, zato tudi čudaško in smešno. Večkrat so to narcisi, ljudje, ki so zaljubljeni sami vase, zato do pozne starosti nečimrni, ponosni na svojo lepoto. Če so plešasti, nosijo lasuljo in se občudujejo v ogledalu kakor bajeslovni Narcis. Ponavadi je tak večni mladenič obremenjen z materinskim kompleksom. Zaljubljen v svojo mater nikoli ne more od srca ljubiti nobene druge ženske. Potrebuje veliko žena samo zato, da mu pomagajo občudovati njega, njegovo lepoto, sočustvovati v ljubezni do rajne mame. Narcistični tipi starcev imajo pogosto res mladosten obraz, so pa temu primerno tudi otročje občutljivi, gostobesedni, neokusni in tečni.
Poveličana starost
Zdravnik in psihiater Bogomir Magajna lepo pravi, da zlasti pri nas, Slovencih prevladuje tip dobrosrčnega in k šali nagnjenega starca, ki je dobrodošel in zaželen povsod, kamor pride. Taki napolnjujejo družbo s pravo vedrostjo. Neizmerno so veseli ob svojih vnukih, ki jih vidijo rasti, in najrazličnejše stvari si izmislijo, da bi jih razvedrili. Nič se ne boje smrti in znajo z velikim zadovoljstvom sprazniti svoj kozarček. Prav tako pri nas prevladuje tip dobrodušnih mamic, ki nič ne morejo od veselja, ko jih obišče hči z vnukom ali vnukinjo. Ta dobrodušnost prehaja v pravo poveličevanje. Prejšnje strasti, jeza, trdota in sebičnost izginjajo, nekdanje jezljive kuharice je sama potrpežljivost in dobrota. Vdani in pripravljeni so na vse, kar pride. Ernest Renan je v knjigi Jezusovo življenje zapisal prisrčne besede: »Po šestdesetih letih resnega življenja ima človek že pravico do smeha.« Tako zgodba pripoveduje o že ostarelem vaškem župniku, ki je vernike, ko so ob njegovi pridigi o Jezusovem trpljenju jokali, tolažil: »Ljubi verniki, ne jokajte, saj je že dolgo tega, kar se je to zgodilo, pa morda niti vse ni res.« »Stari človek je pod vtisom, da je na zemlji vse minljivo, bolj uvideven, ne jemlje stvari tako resno, se ne razburja, pa tudi iz ravnotežja ga zlepa nobena stvar več ne spravi. Tudi pesimizem ni glavna napaka starih. Stari so optimisti, če nimajo duševnih motenj, ravnodušno gledajo na svet okoli sebe. Mladi stojijo pred povodnjijo vprašanj, ob kateri ostanejo hladni, saj so se rešili na varen breg, kjer lahko uživajo mir,«piše Renan.
Odmaknjena starost
Nekateri na stara leta docela spremenijo svoj odnos do družbe. Prej so bili družabni, zanimali so se za vse in za vsakogar, potem pa so vedno bolj odljudni. Mnogi so bili v življenju razočarani. Zaman so iskali pri ljudeh ljubezen, občudovanje, razumevanje. Na stara leta se malodušno in ponosno obenem vračajo k naravi in najdejo v vdanosti narave in zvestobe živali tihi odziv in toplino pogovora, ki so ga prej vse življenje zaman iskali. Mnogi na starost zlagoma otopijo. Nobena stvar jih več ne zanima. Telesno se zanemarijo in ne občutijo svoje revščine. Marsikateri brez vsakega posla dneve in dneve čepijo v svojem kotu. Ker niso več duševno in telesno čvrsti, da bi se dvignili nad vsakdanjosti, so se zaradi pešanja moči odmaknili od družbe.
Pomembna starost
Nekateri hočejo vse življenje igrati, mnogi menjavajo vloge, zato jo menjajo tudi na stara leta. Nekateri si ugajajo v vlogi častitljivega očanca, velikega moža velike žene, spet drugi se trudijo, da pokažejo, kako popolni so. Njihovo nasprotje je stari cinik, ki si ugaja v tem, da vse gleda zviška, kritizira. Je edini, ki mu več nobena stvar ne škoduje, ki ga tudi nobena ne navduši več. Sem sodijo tudi tisti, ki mislijo, da so še vedno potrebni. Vse vedo najbolje in so hitro užaljeni, če meniš, da bi kaj lahko bilo tudi drugače. So pa tudi taki, ki se bojijo, da ne bi ostareli ob svojih idejah in hrabro korakajo z mladino v novo dobo, prepričani, da so prav oni pripomogli, da je prišla.
Upokojeni profesor na vprašanje, kako je v starosti, odgovori, da je starost lepa. »Narobe so nas učili, narobe učijo mladino še danes, ko ji poveličujejo samo lepoto mladosti, starost pa prikazujejo kot žalostna leta propadanja in odmiranja. Jaz pa pravim, da je najlepša doba starost. Mladost je sama neutelešena želja po nedosegljivih vzorcih, pa same neuravnovešene strasti, ki povzročajo le nemir srca, stalno ste kot na vrvici, iz ene zablode padate v drugo. Zdaj je vse lepše. Ideali so doseženi, strasti so se polegle, pogled je v preizkušnjah očiščen, srce prenovljeno. Človek z zadoščenjem gleda na svojo življenjsko delo, s pomilovanjem pa na nemirno mladost, ki se zaman peha za svojimi cilji, meni pa se ni treba več truditi za prihodnost.«
