Poštenim malo, goljufom veliko
Za slovenske zmage
O tem, da je družba razslojena in da imajo nekateri veliko, drugi malo, se lahko prepričamo na vsakem koraku. Tako je povsod po svetu. Razlika je predvsem v tem, v kolikšni meri družba oziroma oblast te razlike vsaj omili, če jih že ne more odpraviti. Pri nas se morda še bolj kot v primerljivih državah prepad med revnimi in bogatimi poglablja in vse več ljudi živi pod pragom revščine.
Zagovorniki tako imenovane tržne ekonomije nas prepričujejo, da s tem ni nič narobe ter da so revni sami krivi, ker se jim ne uspe preriniti v sloj premožnih. No, načeloma ni nič slabega, če tisti, ki več prispevajo, tudi več zaslužijo. Težko pa je razumeti, če država dopušča bogatenje na nepošten način, če dovoljuje krajo nekdaj skupnega premoženja. Kako je na primer mogoče, da lastniki podjetij ne plačujejo delavcem in ne izpolnjujejo z zakoni določenih davkov in prispevkov, sebi pa nakazujejo astronomske nagrade za »uspešno poslovanje«? To se ne dogaja le v zasebnih družbah, tako je tudi v nekaterih podjetjih v državni lasti. Kljub razkritim nepravilnostim se običajno ne zgodi nič. Zaposleni ne dobijo zasluženih plač, delodajalci jih ogoljufajo tudi za prispevke, ki bi morali zagotavljati vzdržnost pokojninske in zdravstvene blagajne. Zaradi neplačevanja davkov so manjši prilivi v državni proračun in posledično je manj denarja tudi za šolstvo, ceste, potrebe lokalnih skupnosti … Tu in tam se sicer zgodi, da državni inšpekcijski organi ugotovijo nepravilnost, vendar se kršitelji praviloma »požvižgajo« na njihove odločbe. Saj se še spomnite »primera« delavcev v postojnskem gozdnem gospodarstvu, kjer so delavci delali v suženjskih razmerah za več kot borno plačilo. Tisti, ki so bili »botri« te rabote, so se odgovornosti izognili z ustanavljanjem novih »poslovnih subjektov«, v katerih najverjetneje nadaljujejo svojo poslovno prakso. Drugače povedano, država jim s svojo »luknjičasto« zakonodajo omogoča tako početje. Najbrž je že prišel čas, ko bi morala vlada in parlament to preprečiti in kaznovati take »poslovneže«, državnim organom pa omogočiti, da odgovorno in dosledno izvajajo svoja pooblastila.
Načeloma je naša država socialna in pravna, tako je vsaj zapisano v ustavi. Dejanske razmere pa so žal pogosto zelo daleč od te načelne opredelitve. Z raznolikimi izogibanji obveznostim, ki naj bi omogočale normalno delovanje države, se dejansko korenito spreminja podoba družbe. Prav pretresljivo je poslušati zgodbe, ki jih v okviru akcije »botrstvo« objavlja 2. program nacionalnega radia. Tiste, ki so odgovorni za gospodarske in socialne razmere v družbi, bi moralo biti pošteno sram, da se kaj takega sploh dogaja. Slovenija je namreč dovolj bogata, da ni razlogov, da bi bili otroci lačni. Prav tako je sramotno, da se že tako nizke pokojnine dejansko še znižujejo. Na drugi strani pa je zmeraj dovolj denarja za pokrivanje bančnih lukenj in plačevanje napak državnih uradnikov. Seveda se oblast vztrajno izogiba odgovoru na vprašanje, zakaj so te »luknje« sploh nastale, hkrati pa breme zgrešenih odločitev prevali na državljane. V tem početju je glavni razlog za vse večje socialne razlike v družbi, v kateri so reveži kaznovani, goljufi pa nagrajeni. Tega pač ni mogoče spremeniti z računovodskimi pojasnili finančnega ministrstva.
