Muzej slovenske humanitarnosti

Zgodbe | jun. '16

Naša najstarejša in najbolj množična humanitarna organizacija Rdeči križ Slovenije letos praznuje že 150 let delovanja. Preživel je različne sisteme in ureditve, še vedno pa temelji na univerzalnih načelih humanosti, nepristranskosti, nevtralnosti, enotnosti, prostovoljnosti in univerzalnosti. Kako pomembno poslanstvo opravlja, dokazuje iz dneva v dan, spomnimo se samo nedavne begunske krize. Le malokdo pa ve za muzej Rdečega križa, ki je v hiši na edinem Trgu Rdečega križa v Sloveniji v belokranjskem Gradcu. V tamkajšnjem kulturnem domu, kjer je bil 18. junija 1944 ustanovni zbor in so bili položeni temelji za delovanje Rdečega križa med vojno in po vojni, je urejena spominska soba, za katero skrbi Območno združenje Metlika.

Zgodovina Rdečega križa se je na slovenskih tleh začela leta 1866 v Avstro-Ogrski z ustanovitvijo Ženskega društva za pomoč ranjenim in bolnim vojakom, vdovam in otrokom. Ker je bilo to žensko društvo, so moški 1879 ustanovili Domoljubno pomočno društvo deželno, njihove glavne dejavnosti pa so bile: priprava na morebitno vojno in dejavnost v mirnem času, brezplačne kuhinje, bolnišnice, zbiranje oblačil in obutve, usposabljanje prebivalstva za prvo pomoč v vojni. Vse te dejavnosti so izhajale iz temeljne ideje o nastanku Rdečega križa, ki se je porodila ustanovitelju Henryju Dunantu, švicarskemu poslovnežu, ko je šel skozi Solferino, kjer je doživel bitko in več kot 40.000 mrtvih in ranjenih vojakov, ki jim je skušal lajšati trpljenje. Leta 1863 je ustanovil gibanje Rdeči križ.

Rdeči križ Slovenije je preživel različna obdobja. Deloval je na primer ob potresu v Ljubljani leta 1895. Leta 1902 je prišlo do združitve moškega in ženskega društva, kar je pripomoglo, da se je mreža podružnic in članov širila. Do 1. svetovne vojne so predvsem zbirali obleke, usposabljali ljudi za prvo pomoč in opremljali vojake s sanitetnim materialom, po 1. svetovni vojni so ustanovili Slovenski Rdeči križ, ki je z začetkom 2. svetovne vojne prenehal delovati. Po kapitulaciji Italije je Rdeči križ spet postal aktiven, vendar so Nemci vodstvo zaradi suma, da sodeluje z Osvobodilno fronto, zaprli in poslali v taborišče. Novo društvo so ustanovili 18. junija 1944 v Gradcu na osvobojenem ozemlju v Beli krajini, kjer so začeli delovati tudi prvi krajevni odbori v Metliki, Črnomlju in Semiču, kasneje pa tudi na Dolenjskem, Notranjskem, Primorskem, Štajerskem in Koroškem. Njihova poglavitna naloga je bila zbiranje in razdeljevanje materialne pomoči ter poizvedba za pogrešanimi in oskrba otrok vojnih sirot. Novoustanovljeni Rdeči križ Slovenije je postal sestavni del Rdečega križa Jugoslavije, sedež glavnega odbora pa je bil v Semiču, po vojni pa se je preselil v Ljubljano. Leta 1991 je Rdeči križ Slovenije razglasil popolno samostojnost in suverenost in izstopil iz Rdečega križa Jugoslavije.

Moč in ponos so prostovoljci

Ob 35. obletnici Rdečega križa Slovenije je bil leta 1979 obnovljen kulturni dom v Gradcu – kot pomnik na ustanovitev RKS, leta 1999 pa je bila tam odprta še stalna spominska zbirka, kjer je razstavljeno veliko zanimivih listin, zloženk, izkaznic, fotografij in pripomočkov iz različnih akcij, ki so bile že v preteklosti močno prežete s humanitarnim prostovoljnim delom številnih generacij. Med njimi najdete povabilo k zbiralni akciji oblek, obutve in perila za našo vojsko, knjižico o zdravljenju jetike, povabilo v Mladinsko zdravilišče Debeli Rtič, kjer je do danes letovalo na stotine otrok in starejših iz socialno šibkejših družin, brošure o tečajih prve pomoči, potem priročnik za zdravstveno vzgojo ženske mladine pa tudi sklep o izstopu Rdečega križa Slovenije iz jugoslovanskega Rdečega križa leta 1991. Za muzejsko zbirko je do nedavnega prizadevno skrbela domačinka in aktivistka Rdečega križa Ana Malnarič.

Moč in ponos Rdečega križa so njeni prostovoljci, ki povezani v mrežo vidijo tudi pomoči potrebne, ki jih državne institucije ne zaznajo. Anica Pezdirec, predsednica metliškega območnega združenja med leti od 1989 do 1995, je povedala, da so begunsko krizo na začetku 90. let, ko so k nam zaradi vojne pribežali Hrvati in Srbi, v Metliki uspešno reševali brez zaposlenih ljudi, le s prostovoljci. Vsak dan so oskrbeli po 100 do 200 beguncev, številne so na dom sprejeli občani, nekaj so jih nastanili po zidanicah, pretovorili in razdelili so ogromno materiala in hrane. O številnih akcijah, ki jih izvajajo danes, pa je spregovorila sekretarka Območnega združenja Metlika Zalka Klemenčič in dodala, da ne občina ne država ne moreta nikoli toliko prispevati za Rdeči križ, kot naredijo njihovi prostovoljci dobrega za ljudi in družbo. Prepričana je, da je prostovoljstvo premalo cenjeno.

Rdeči križ Slovenije združuje 56 območnih združenj in 916 krajevnih organizacij, kjer deluje 14.600 prostovoljcev, ki na leto opravijo kar 578.300 prostovoljnih ur. Dejavnost Rdečega križa je neprecenljiva na različnih področjih, pa naj gre za krvodajalstvo, izobraževanje, pomoč ljudem v stiski, darovanje organov, v zadnjem letu izstopa pomoč migrantom. Humanitarnost je gibanje, ki tudi majhne narode dela velike, in Slovenci smo na njeno zgodovino lahko ponosni, del te je na ogled v muzeju Rdečega križa v Gradcu, kjer pa so obiskovalci deležni tudi belokranjske gostoljubnosti – pogače in vina. Za ogled zbirke se je treba predhodno najaviti.

Informacije:

Muzej Rdečega križa Slovenije, Trg Rdečega križa 3, 8332 Gradac, tel. št.: 07 30 60 481, 031 689 941

Besedilo in fotografije: Jožica Dorniž