Nova velika vojna?
Veliko jih je spregledalo navodilo nemških oblasti, naj si prebivalstvo zagotovi vsaj za dva tedna najpotrebnejših živil in vode, ker bi bila v morebitnih izrednih razmerah motena redna oskrba. To sporočilo se časovno ujema z razporejanjem vojaških enot zveze NATO v baltskih državah, na Poljskem in v Ukrajini ter rusko razglasitvijo najvišje bojne pripravljenosti enot, nameščenih na tem območju. Prav tako ni videti rešitve spopadov na Bližnjem vzhodu, česar se najbolj veselijo trgovci z orožjem. V resnici so se varnostne razmere v svetu v zadnjih letih dramatično poslabšale in posledično države vstopajo v nov krog oboroževalne tekme. Tudi Slovenija se je zavezala, da bo povečala izdatke za oborožitev.
In kakšne bodo posledice novih razmer? Najprej bodo zmanjšani izdatki za socialo, zdravstvo, izobraževanje … Ta primanjkljaj naj bi nadomestila pospešena privatizacija vsega, kar je do zdaj plačevala država iz proračuna. Pravzaprav je zelo nerazumljivo, kako je mogoče, da oblast v ihtavem prizadevanju ustvariti »prijazno okolje za tuje naložbe« do zdaj ni znala ali hotela povečati proračunskih dohodkov. Tudi iz Slovenije odteka dobiček, ki so ga ustvarili naši delavci, čeprav bi država take rabote lahko vsaj omejila, če jih že ne more povsem preprečiti. Zgovoren je primer Irske. Tudi tam je oblast največje breme za sanacijo finančne krize in prezadolženih bank naložila prebivalstvu, velikim mednarodnim družbam pa hkrati omogočila, da so njihove milijardne dobičke selili v davčne oaze, kajpak brez plačevanja davkov, kakršni naj bi veljali v Evropski uniji. Še več, Komisija Evropske unije se dogovarja s Kanado in ZDA o sklenitvi sporazumov, ki naj bi olajšala trgovanje s tema državama. Tudi nepoučenim je jasno, da gre za škodljive odločitve, vendar so se politiki tudi tokrat podredili interesom kapitala.
Če se ozremo na najbolj izpostavljena krizna žarišča po svetu, ugotovimo, da v bistvu te spopade spodbujajo interesi kapitala. Gre za območja, kjer se križajo geostrateški interesi za obvladovanje energentov, strateških surovin, vode … V ospredju je seveda rivalstvo med Rusijo in ZDA. Obe državi sta dovolj močni, da si nobena ne želi neposrednega spopada, zato si za prevlado prizadevata po »obvodnih poteh«. Zaveze, ki sta jih podpisali z mednarodnimi sporazumi pri tem niso kaka resna ovira, z »ustvarjalno razlago« jih razume vsak po svoje. Američanom je vselej pri roki »obramba demokracije in človekovih pravic«, Rusi pa se najraje sklicujejo na obrambo svoje nacionalne varnosti.
Zagotovo je ta čas najnevarnejše krizno žarišče v Siriji. Tam se dobesedno križajo vsi strateški interesi, in to ne samo Rusov in Američanov, ampak tudi Turčije in Evropske unije. Tako v Moskvi niti ne razmišljajo o opustitvi svojega najpomembnejšega vojaškega oporišča na sredozemski obali Sirije, Američani bi radi nadzirali vse naftne vire na Bližnjem vzhodu, Turki si želijo preprečiti nastanek kurdske države, Evropska unija pa bi rada preprečila nov begunski val … Slovenija pri teh »prerivanjih« seveda nima pomembne vloge, krizne razmere jo za zdaj prizadevajo bolj posredno. Izjema je seveda begunska kriza. Prav zato je tako pomembno, da si prizadevamo za skupno evropsko politiko, ki naj odpravi vzroke, ki so pravzaprav povzročili begunsko krizo. Zanimivo pa je, da je strah pred novim valom beguncev spodbudil k sodelovanju države na tako imenovani balkanski poti. Seveda je med njimi veliko spornih tem, ki so posledica dogajanj v polpretekli zgodovini in še posebej vojaških spopadov v 90. letih. Pot do pravega sožitja v pogovorih brez »fige v žepu«, v iskrenem prizadevanju, da se Balkan znebi zlovešče oznake »sod smodnika«, ki lahko pahne svet v novo veliko vojno. Takrat bi tudi mi potrebovali nekaj zalog vode in najnujnejših živil.
