Zimzeleni listavci so dragocenost

Prosti čas | dec. '16

V podnebju muhasto mrzle celinske Slovenije je v naravi zimzeleno rastlinje v manjšini, a tudi na južnejših območjih pod vplivom Sredozemlja jih ni prav veliko. V naravi prevladujejo vedno zeleni iglavci, zimzeleni listavci pa so prav redki in podobno je tudi v gojenih nasadih. S svojim zelenilom poživljajo krajino in puste razglede v ogolelih zimah, na vrtu pa so pomemben okrasni element, saj so pestri po svoji strukturni rasti in barvnih odtenkih.

Najprej se ustavimo pri tistih redkih zimzelenih listavcih, ki dobro prezimijo tudi v bolj mrzlih legah celinske Slovenije. Med vedno zeleno rastlinje z olesenelimi stebli spada vse od materine dušice in živahno cvetočega žanjevca skupaj z brusnicami pa vse do splošno znanega bršljana in skoraj iztrebljenega božjega drevca ali lovorolistnega volčina. Vse to je v prvobitni naravni obliki ali z nekaj žlahtniteljskih izboljšav prav uporabno tudi na vrtu. Nič hudega, če smo morda bolj navajeni na bogat vrtni izbor iglavcev, listje je v primerjavi z iglicami vsekakor drugačna lepota.

Med zelo cenjenimi zimzelenimi listavci je božje drevce (Ilex aquifolium) in ob vrtnih primerkih komaj pomislimo, da imajo vsi izhodišče v naših gozdovih. Njegovo naravno okolje so bukovi, hrastovi ali mešani gozdovi, uspeva pa le tam, kjer se resnično nizke temperature ne zadržujejo prav dolgo. Zato mu morda tudi na vrtu naklonimo nekoliko zatišja. Vsa tista sortna pestrost, kakršno ponujajo drevesnice z območja EU, v resnici ni čisto zlato, saj imajo nekatere sorte svoje poreklo v malo manj odpornih ameriških vrstah. Pri mladih rastlinah božjega drevca listni robovi prehajajo v bodice, pozneje pa so listi celorobi. Lepe rdeče plodove dočakamo le na ženskih primerkih, a rastline so vredne pozornosti tudi brez njih. Kdor pride do jagod, lahko sam poskusi s setvijo, a semena v tleh preležijo vsaj eno zimo. Uspešnejše je domače razmnoževanje z grebenicami. Pogosto so skoraj kot sezonski spominček v prodajalnah na voljo le nekaj centimetrov veliki zakoreninjeni potaknjenci za evro ali dva, ki so lahko izhodišče za nadaljnjo vzgojo.

Lovorolistni volčin (Daphne laureola) je zanesljivo zimzelena grmovnica z gladkimi podolgovatimi listi. Vrsta iz podrastja senčnih in vlažnih gozdov je ogrožena, ker so jo vsaj nekoč pogosto nabirali za cvetličarske potrebe. V primerjavi z listopadnim navadnim volčinom nima barvitih cvetov, temveč so ti v tem primeru zelenkasto rumenih odtenkov. Tudi blagajev volčin je zimzelen ter je podobno kot njegov dišeči sorodnik (Daphne cneorum) z zakonom zavarovana vrsta. Tudi pri dišečem volčinu listi na pritlično razraščajočih se poganjkih večinoma prezimijo. Nazadnje imata zimzeleno listje tudi kar dva od treh pri nas samoniklih slečev – dlakavi in rjasti.

Za toplejše kraje

 Tam, kjer se v Sloveniji čutijo tople južne sape, je zimzelenih listavcev že v naravi nekaj več. Celo manj razgledani gospodinjci vedo, da lovorov list odišavi prenekatero dobro jed, rastlina (Laurus nobilis) pa takole na celini skoraj ne more prezimiti na prostem. Lahko pa na priobalnem območju brez škode naberemo semena, jih posadimo v lonček in spet združimo prijetno s koristnim. Sadike lovorja so namreč cenjene posodovke, včasih tudi v vrtnarski ponudbi, ki jih je mogoče z obrezovanjem poljubno oblikovati skoraj tako kot pušpan. Tudi oljka (Oliva sativa je gojena oblika z več sortami) se z odpornimi sivo zelenimi listi upira burji in kratkim dnevom, mi, ki nismo ravno istrski ali briški vrtičkarji, pa si jo lahko privoščimo le v čebrici. Zato pa v svoji skromnejši rasti dobro preživijo mraz razne sorte žajblja, ki ima v vrsti Salvia officinalis svoje izhodišče na širšem območju Sredozemlja. Vse sorte žajblja so seveda aromatične in zdravilne, toda kdor se ne zadovolji z navadnim sivkasto zelenim, bo pri vrtnarju najbrž lahko našel še pisanolistnega in takšnega z zamolklo rdečkastimi listi. Obstaja tudi sorta, katere večje in širše zaobljene liste za posladek pomočimo v omletno testo in ocvremo za pikanten posladek. Med (tudi) vrtnarsko pomembne zimzelene rastline gotovo spadata še rožmarin in sivka. Potem je tu tudi japonska kalina (Ligustrum japonicum), ki že na Goriškem zraste v velike grme ali vedno zelene žive meje. Severneje pa s to vrsto ne bo nič. Z vedno zelenim listjem in barvitimi plodovi se postavlja jagodičnica (Arbutus unedo, vresovka enako kot sleči in azaleje), ki ima lepe, a neužitne plodove in spet raste le na toplem. Za oleander pa je splošno znano, da kljub južnjaškemu poreklu kot posodovka prenese le kakšno stopinjo pod zmrziščem.

Prišleki od drugod

Med vsemi vsaj kolikor toliko zanesljivo prezimno trdnimi zimzelenimi listavci ima največje liste menda velikocvetna magnolija (Magnolia grandiflora), ki tudi lepo cveti. Njeni listi so zgoraj temno zeleni, na spodnji strani pa bakrenasto rjavo rdeči. Po razsežnosti listov ji sledi lovorikovec (Prunus laurocerasus), ki je tu in tam pri nas podivjan, čeprav z več sortami velja za gojeno rastlino in je bolj razširjen le po Prednji Aziji ter sega tudi še na del Balkana. Lovorikovci so uporabni kot samostojni osameli grmi, lahko pa z njimi ustvarimo lepe zimzelene živice. Doma je mogoča setev ali množenje s potaknjenci. Dekorativne vedno zelene liste imajo tudi sleči (Rhododendron), v isti rod uvrščene azaleje pa so listopadne grmovnice. Žlahtni vrtni sleči imajo svoje poreklo v tujih krajih, pri nas pa se obdržijo le v njim prijazni kisli prsti in že zaradi zimzelenosti najraje v zimski zasenčenosti, da lahko resnično počivajo. Če njihovo listje obseva zimsko sonce, se v njih predčasno prebudi pretakanje sokov, nočna zmrzal pa potem poskrbi, da vsebina listnih celic zmrzne in raztrga ovojnice. Listi zaradi tega odmrejo in pravimo, da jih je požgal mraz. Tudi nekatere vedno zelene tujerodne trdoleske (Euonymus japonicus, Euonymus fortunei) cenimo predvsem zaradi njihovega listja. Obstaja mnogo mutacij, ki so poimenovane kot sorte, in se nam sploh ni treba zadovoljiti le z običajno zelenino, saj so pisanolistni različki še mikavnejši. Iz Tajvana in Japonske je doma ostrolist ali osmant (Osmanthus), ki ima ostro nazobčane liste, na prvi pogled podobne onim pri božjem drevcu. Posebno barvite so pisanolistne sorte, nobena od njih pa ne prenese mraza, zato jim na vrtu privoščimo res najmilejše zatišje in še kakšno varovalo ne bo odveč.

 Besedilo: Izidor Golob