Jutri pa res …

Prosti čas | julij '22

Z MOJEGA OKNA

Muha je brenčala tako zoprno okoli njegovih ušes, da je moral odpreti oči. Vse ga je bolelo, kot bi padel po stopnicah, in tudi muhe ni bilo nikjer. Brenčalo je v njegovi glavi in mučno je bilo ugotavljati, kateri dan je in kje sploh je. Soba je bila tuja, postelja poleg njegove je bila prazna in praznina je bila tudi v njem. Šele kovček pred posteljo ga je spomnil, da je vendar na dopustu na morju.

Seveda, tako je Zora želela vsako leto. On sam ni maral ne dopustov ne morja: zgodaj zjutraj tek ob obali, zajtrk, odhod na plažo in poležavanje na brisači, razgrnjeni po vročem betonu. No, ta del mu je bil všeč, saj je, medtem ko je Zora lepo namazana s sončnimi kremami počivala, lahko on sam skočil do kioska po časopis – in mimogrede pogledal še v bife, ali je kaj novega. Ko se je vrnil k njej, je šla v vodo in tudi to je bilo dobro, Zora je rada dolgo in daleč plavala, on pa ne, in ko jo je čakal na obali, je lahko stopil do prodajalca sadja na začetku plaže – in tudi ta pot je vodila mimo bifeja.