Kdaj bo za izgnance delovala pravna država?
Prihod v zbirno taborišče na gradu Rajhenburg, 9. 11. 1941
Te dni posamezne interesne skupine opozarjajo na svoje probleme in delovanje pravne države. Zato želim javnost opozoriti tudi na naš problem, ki ga politiki in organi, ki se sklicujejo na pravno državo, zelo dobro poznajo, saj si za rešitev prizadevamo že desetletja. Izgnanci kljub visoki starosti še vedno nismo obupali, zato bomo še naprej trkali na njihovo vest.
Naj poudarim, da smo izgnanci hvaležni mladi slovenski državi, da ni zatajila zgodovinskega spomina o genocidu, ki ga je med drugo svetovno vojno okupator povzročil slovenskemu narodu. Že leta 1995 je bil sprejet zakon o žrtvah vojnega nasilja, na podlagi katerega smo tudi izgnanci prvič po vojni pridobili določene pravice in jih postopoma začeli uveljavljati.
Naj spomnim, da je bilo leta 1941 prek največjega zbirnega taborišča v Sloveniji pri gradu Rajhenburg izgnanih več kot 63.000 Slovenk in Slovencev, med njimi čez 20.000 otrok do 10. leta starosti. Kot prve množične žrtve nacizma so jih z vlakovnimi transporti vozili na tuje kot živino in jih zaprli v izgnanska taborišča, ki sta jih v ta namen ustanovila Hitler in Himmler v vseh pokrajinah takratnega tretjega rajha. Veliko naših ljudi je bilo izgnanih tudi v Srbijo, Hrvaško in Madžarsko. Večina izgnancev se je lahko v domovino vrnila šele po koncu druge svetovne vojne, žal pa so mnogi v tujini umrli ali bili ubiti. Vrnili so se praviloma na uničene in izropane domove. Materialna škoda, ki so jo izgnanci utrpeli, je nepopisna in zelo velika. Tega se je zavedala tudi slovenska politika ob sprejemanju zakona o žrtvah vojnega nasilja, saj je nedvoumno in jasno določila, da ima žrtev vojnega nasilja pravico do povrnitve vojne škode.
Ali bomo dočakali vsaj simbolično odškodnino?
Društvo izgnancev Slovenije 1941–1945, ki je pomembno prispevalo k oblikovanju vsebine tega zakona, si je ves čas odločno in pogumno prizadevalo za uveljavitev že priznane pravice do povrnitve vojne škode po posebnem zakonu. V ta namen je izdalo več knjig, organiziralo informativne konference in razstave, ki dokazujejo utemeljenost zahteve za povrnitev vojne škode. Naj omenim le knjigo, ki jo je napisala Ivica Žnidaršič, predsednica društva, o vojni škodi in vojni odškodnini, iz katere je razvidno, da Nemčija še ni plačala vojne škode. Knjiga, v katero je bilo vloženo ogromno truda in dela, naj bi omogočila Vladi RS in poslancem državnega zbora, da bi končno sprejeli že dolgo napovedan in težko pričakovan poseben zakon o vojni škodi. Žal so se vsa naša prizadevanja končala le pri obljubah, predvsem pred vsakimi volitvami, po njih pa ni bilo potrebnih dejanj.
Spraševali smo se, kaj še lahko storimo, ko pa nas je zaradi starosti vsak dan manj. Menimo, da ne bi bilo pravično in pošteno, da bi se ta dolgoletna aktualna tema, pomembna za socialno varnost žrtev vojnega nasilja, razrešila le z njihovo smrtjo. Zato je izvršni odbor društva na seji 5. decembra, zavedajoč se, da živimo v pravni državi, sklenil, da od pristojnih državnih organov zahteva jasno in nedvoumno stališče glede povrnitve vojne škode. Ker se zavedamo razmer, v katerih je tudi zaradi posledic poplav naša država, smo se odločili, da bi sprejeli simbolično odškodnino in tako za večne čase zaprli to za politike neprijetno temo. V ta namen smo že oblikovali predlog zakona. Upoštevajoč, da moramo vsi spoštovati Ustavo RS, bomo izgnanci, če pristojni organi ne bodo pokazali razumevanja za naše dolgoletno potrpljenje glede povrnitve vojne škode, pomoč poiskali pri Ustavnem sodišču RS in po potrebi tudi pri pristojnem evropskem sodišču.
