Premišljevanje o življenju
Odnos do starejših se tako kot druge pomembne vrednote oblikuje v rani mladosti. Spomnim se, da sem kot otrok zelo rada poslušala odrasle. Ko so se slučajno oglasili pri nas ali so prišli na pomoč pri kmečkih opravilih, sem bila takoj zraven pri pogovoru z očetom in mamo. Bila so me sama ušesa. Zdeli so se mi skrivnostni in polni znanja o svetu, ki ga še nisem poznala. Veliko so govorili o svoji težki, a lepi mladosti pa o hudih časih med vojno in po njej. Kljub temu so ostali vedrega duha, le zguban obraz, zgarane roke in sključena postava so kazali, da jih je življenje po svoje zaznamovalo. Stara mama, ki je bila pred drugo svetovno vojno ena od kuharic na hmeljniškem gradu, je imela v mojih očeh sanjsko službo. Ker sem že veselo prebirala pravljice, sem si želela, da bi lahko skusila grajsko življenje. Zgodbe starejših so se mi zdele kot filmi o drugačnih starih časih. Nanje pa sem gledala z občudovanjem in velikim spoštovanjem.
Danes mlade bolj navdušuje sodobna tehnologija kot zgodbe dedkov in babic, manj je tudi medgeneracijske povezanosti, ker si drug drugemu ne želimo biti v napoto. In tako se oddaljujemo, čeprav še kako potrebujemo bližino, toplo besedo, in ko pešajo življenjske moči, tudi pomoč pri vsakdanjih opravilih. Bolj ko smo povezani, bolj se poznamo in čutimo, kaj si drugi želi in potrebuje.
Življenje v zrelih letih je lahko lepo kot jesen, prinaša pa tudi svoje zakonitosti. Če jih poznamo in sprejmemo, lahko kakovostno preživimo starost, nas vzpodbuja predani zdravnik Matjaž Figelj, naš novi kolumnist. Vabi k premišljevanju o tem.
