Pozimi sneži
Gledala je skozi okno in ni se mogla nehati veseliti. Vedno, kadar je začelo snežiti, se je veselila kot otrok. »Zima je prišla, sneg leti z neba, je puščava zemlja vsa ...« si je mrmrala otroško pesmico in gledala v čudovit ples snežink, ki so se vrtinčile pred njenimi očmi kot sanjski svet.
Pozno je letos zapadel prvi sneg, vendar je vedela, da niso vsi tako navdušeni kot ona. »Lahko se veselim, ko mi ni treba nikamor, sedim tu na toplem in gledam skozi okno, drugi pa ...«
Ko je odprla tisto drugo okno, okno v svet, je na zaslonu takoj dobila potrditev: ceste v širni in daljni okolici so zaledenele in zasnežene in zatrpane z avtomobili, urgenca zatrpana z nesrečneži, ki so padli, letališča zaprta in v mikrofone premraženih novinarjev govorijo prav tako premraženi šoferji tovornjakov, ki so obstali na parkiriščih. Poskusila se je spomniti, kako je bilo včasih v njeni mladosti ali še morda prej – sneg je gotovo tudi padal …
Da je sneg vsakič, vsako leto znova, presenetil zimsko službo, je bilo v času njene mladosti že kar šala: vso jesen so govorili, da so dobro pripravljeni, ko pa je padel prvi sneg, je bil kaos – preprosto zato, ker so bili pri zimski službi presenečeni. To ni veljalo za odročne kraje, kjer so kmetje s plugi odšli na cesto pravi čas, da je konj sploh še zmogel težo snega. Pozneje, ko so imeli nekateri posamezniki že traktorje, pa so bile vaške ceste in poti vedno zgledno očiščene.
Kajti tudi v njeni mladosti so morali vsi vsak dan v službo in bilo je veliko presenečenje, da so bili tisti iz oddaljenih krajev pravočasno na delovnem mestu, tisti, ki so se vozili s trolejbusi, so pa zamujali ... In pločniki! Še zdaj se spomni, kako je odmetavala sneg okoli hiše – imeti hišo na križišču je pomenilo očistiti pločnik na obeh straneh vrta – in onadva sta ga že zjutraj pred odhodom v službo očistila in naredila ozko gaz. In takrat je bila v službi večina ljudi že ob šestih.
»Ja, kadar je snežilo, smo res vstali sredi noči,« se je spomnila. In potem iz službe domov in vsi ven! Popoldnevi po novozapadlem snegu so bili čas za druženje: vsa ulica zunaj, možje so kidali sneg in ga vozili na kup, tudi nekatere ženske so vihtele lopato, druge pa so prinesle čaj in kakšno pecivo pa kakšno korenje, košček premoga, stare lonce in metle, da so naredile otrokom veselje. Otroci so namreč kotalili velike kepe in delali snežene može, skupaj so se igrali in matere so jih morale priganjati, ko so jih zvečer hotele spraviti v hišo. Kdaj so se naučili delati iglu, se več ne spomni, ampak pred njihovo hišo na koncu ulice je bil prostor za velikanski iglu, očetje so navozili sneg izpred vseh hiš in ga oblikovali v pravcato eskimsko bivališče. Mame so prispevale kakšno staro odejo in otroci so za kratek čas sedli na ledene klopi v igluju in si greli roke s skodelicami čaja ...
Ko zdaj premišljuje o vsem tem, ničesar ne ve o življenju v njeni vasi. Ali so pločniki navsezgodaj zjutraj še očiščeni, otroci še delajo snežake in jim očetje še naredijo iglu? Se moški še zberejo na koncu ulice, ko je ves sneg odmetan, in malo pomodrujejo ob močnem čaju? Jih zebe?
Zelo jo je pretresel pogled na krhke šotore tam daleč na grških otokih, pobeljene s snegom. Grški otoki – kaj ni tam vedno toplo? Vsi tisti ljudje, od kjerkoli so že prišli in kamorkoli so se že napotili, zdaj zmrzujejo tam pod šotori. Saj tega še Eskimi ne bi zmogli! Mislila je na staro odejo, ki jo je pogrnila v tistih davnih časih v igluju, da bi otroci sedeli na suhem – če je ostala v igluju, je zmrznila in ni bila prav nič več topla ... Kako se ogrejejo tisti ljudje tam v šotorih? Stisnilo jo je pri srcu od sočutja.
Ona sama je na toplem in kmalu bodo prinesli kosilo. Njej zdaj sploh ni treba več ven, časi, ko je delala, odmetavala sneg, kurila in kuhala, so minili. Zdaj za vse poskrbijo drugi, ona pa lahko sedi pred oknom in gleda ples snežink. Hvaležnost se ji je zganila v srcu – dobro ji je tu, v tem domu počitka, pa naj kdo kritizira, kolikor hoče. Morda imajo tudi o starosti ljudje napačne predstave, tako kot o sposobnosti zimske službe, kadar sneži.
