Veliko poslanstvo drobne šivanke

Zgodbe | jan. '11

Človek se je v davnini varoval pred mrazom tako, da se je ovijal v živalske kože ali v pletenje iz ličja. Da pa bi lahko nosil ta okorna oblačila in da mu med hojo in premikanjem ne bi zdrsnila s telesa, je sčasoma izumil šivanko, gumbe, škarje ...

Šivanka je bila prvo orodje v pračlovekovi krojačnici. Narejena je bila iz ribje ali bele kosti, pa tudi iz lesa. Služila je za prebadanje kož in izdelavo luknjic, skozi katere so nato praljudje povlekli posušene kite ubitih živali ali vrvice, spletene iz rastlinskih vlaken.

Iz tega preprostega šila se je v železni dobi razvila prava kovinska šivanka z vdolbino na vrhu. Na spodnjem koncu je bila nekoliko ukrivljena in štirioglato priostrena. Za današnje pojme je bila še vedno nadvse okorna.

Gumb in zaponka

Še pred šivanko je človek po vsej verjetnosti začel uporabljati gumb. To je bilo v času, ko so ljudje skušali na sebi spenjati živalske kože. To so verjetno počeli z iglami ali klinčki. »Podolgovato obliko gumba je smatrati torej za najstarejšo, ker je napravljena po vzorcu zataknjenega klinčka. Kakor hitro pa so to iglo privezali, da se ne bi izgubila, je bil gumb izumljen,« je zabeležil nepodpisani avtor v Vodnikovi pratiki leta 1936.

Ne pozabimo zapisati ugotovitve arheologov, da je lesene gumbe človek uporabljal že v kameni dobi. A skozi tisočletja je človeštvo vedno znova prihajalo do novih spoznanj in odkritij na najrazličnejših področjih. To velja tudi za oblačenje.

Ljudje so začeli oblikovati spredaj prerezana oblačila in jih zapenjali z gumbi. To so bili prvi in skromni začetki, saj se gumb v današnjem pojmovanju pojavi šele v štirinajstem stoletju. Gumbe so obrtniki izdelovali iz lesa, blaga, kosti, stekla, bisernice. V dobi romantike in mode okoli leta 1780 se je pomen gumba močno povečal.

Poleg šivanke se je že v bronasti dobi pojavila zaponka. Imela je različne oblike in kmalu je postala sestavni del nakita. Takšne zaponke so našli arheologi v grobovih prednikov, ki so živeli na našem zdajšnjem ozemlju.

Dr. Sonja Malej Kveder, nekdanja profesorica na ljubljanski fakulteti za naravoslovje in tehnologijo je zapisala, da na Slovenskem arheološke najdbe dokazujejo zgodnje poznavanje šivanja. Iglo so našli v znanem arheološkem najdišču v Potočki zijalki. Izvira iz časa okoli petintrideset tisoč let pred našim štetjem.

Avtorica med drugim ugotavlja: »... Oblačila ženskih in moških likov na železodobnih situlah dokazujejo obvladovanje predenja, tkanja, pletenja (čepice), polstenja (klobuki), barvanja, krojenja in šivanja oblačil ...«

Človeštvo si je izmislilo simboliko vdevanja niti v šivanko. Šlo naj bi za »simbol prehoda skozi sončna vrata, se pravi izhoda iz kozmosa ...,« med drugim piše v Slovarju simbolov.

Šivanko je človek skozi čas vse bolj izpopolnjeval. Tako se v srednjem veku že pojavi fina šivanka s tankim ušesom. Prve kovinske in polirane šivanke so trgovci kupovali pri Arabcih in jih nato razširili po Evropi. A je že Leonardo da Vinci pripravljal načrt za stroj, s katerim bi serijsko izdelovali šivanke.

Svetovni enciklopedijski zapiski beležijo, da so v devetnajstem stoletju začeli strojno izdelovati šivanke, sprva v Angliji, nato v Nemčiji, Franciji in zatem tudi v Ameriki.

Brez škarij in naprstnikov ne gre

Pri ročnem šivanju z drobno in ostro šivanko je potreben naprstnik. Ta kovinska kapica pomaga šivilji pri ročnem šivanju vtikati šivanko skozi tkanino. Najstarejši naprstniki so bili narejeni iz kosti, slonovine in bakra. Nemško zgodovinopisje že leta 1150 poroča o naprstniku. V Nürnbergu pa je že leta 1374 obstajala zadruga naprstnikarjev.

Za hitrejše šivanje oblačil iz tekstila, usnja, plastike in še česa si je človek omislil šivalni stroj. Že v devetnajstem stoletju se je pojavilo veliko tovrstnih patentov. Leta 1790 je Anglež Thomas Saint izdelal šivalni stroj z vodoravno ploščo, na katero je bila nameščena naprava za šivanje, v glavnem usnja. Leta 1804 je John Duncan izdelal bolj izpopolnjen stroj za šivanje, Francoz B. Thimonnierpa pa je leta 1830 sestavil šivalni stroj, ki so ga na veliko uporabljali v vojaški delavnici v Parizu.

Sodobni šivalni stroji so uporabni za različne vrste šivanja. So različno veliki in težki, šivati je mogoče z eno ali celo z dvesto šivankami. V minuti naredijo ti stroji od štirideset do 7500 ali več vbodov.

Pri šivanju seveda ne gre brez škarij. Prvotno so bile sestavljene iz dveh nožev, v železni dobi pa so si jih omislili kot navadne škarje na vzmet. Že v rimskem času pa so se pojavile škarje z vzmetjo, služile pa so krojačem za rezanje blaga.

Škarje so bile pomembne tudi pri striženju ovac. Še Plinij pa poroča, da so pred izumom škarij ovce skubili kot gosi.