Zgodbe | okt. '18

Hrovača je naselje blizu Ribnice na Dolenjskem. Tu je bil rojen Stanislav Škrabec (1844–1918), frančiškan, jezikoslovec in nabožni pisec, ki je razmišljal »o glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi«. Škrabčeva domačija je zaščitena kot kulturni spomenik, v njej je muzejska zbirka.

Domačija hrani številna etnološko pomembna pričevanja preteklosti. Obiskovalci si lahko ogledajo črno kuhinjo, spalnico, sprednjo hišo z omizjem, krušno pečjo in »bohkovim« kotom. Zidove krasijo stare nabožne podobe in fotografije Škrabčevih rodov, ki so živeli v Hrovači več kot 200 let. Ohranjena so tudi rodbinska gospodarska poslopja. Leta 2008 so domačiji dodali še staro ključavničarsko delavnico družine Kersnič. Tu se dogajajo številne prireditve in likovne razstave. Vaško etnološko društvo Hrovača pa zadnjo avgustovsko soboto pripravlja kulinarično prireditev Fižolov dan. Takrat je mogoče poskusiti več kot 40 fižolovih jedi.

Zgodbe | okt. '18

Vsestranski glasbenik in profesor Drago Gradišek se je leta 1975 kot dolgolas in bradat mladenič, sicer že mož in očka male Alenke, prijavil na razpis takratne Tovarne celuloze in papirja Djuro Salaj v Krškem za kulturnega animatorja. Tedaj je bil zaposlen v Slovenski filharmoniji v Ljubljani, v prostem času pa je igral v priljubljeni skupini Orioni.

Svoje glasbeno navdušenje je zmeraj hotel deliti z drugimi. Zato ni čudno, da je v Posavju, kamor se je za stalno preselil, v 43 letih iz male godbe v Krškem ustvaril veliki pihalni orkester, ustanovil big band, po njegovi zaslugi ima krška glasbena šola tudi simfonični orkester. Leta 1992 je postal ravnatelj krške glasbene šole in hkrati učitelj roga. Za svoje glasbeno delo, pravzaprav poslanstvo, mu je leta 2017 predsednik države Borut Pahor podelil tako imenovano jabolko navdiha. 

Zgodbe | okt. '18

Slovenski jezik je poln pregovorov in rekov, v katerih najdemo ljudske modrosti, povezane s kovinami in kovaštvom.

Vsak je svoje sreče kovač.

Biti med tnalom in nakovalom.

Biti z znanjem podkovan.

Kopito po nogi, ne noga po kopitu.

Kuj železo, dokler je vroče!

Čevljarjeva žena in kovačeva kobila sta vedno bosi.

Stara navada železna srajca.

Železna volja, jeklena volja, jekleni živci ...

Ko se je nekdaj v slovenski domačiji nasmehnila zlata sreča in je prišel v hišo novorojenec, je njegov oče tisto noč na domačo mizo položil kruh in vino – za vile rojenice. Vile so prišle, imele so dolge zlate lase. In s tihim srebrnim glasom so izrekle otrokovo usodo, nato pa so tiho odšle in se izgubile v srebrni mesečini.

Zgodbe | okt. '18

Na fotografiji je med uradniki takratnega Zavoda za socialno zavarovanje v Ljubljani ravnatelj dr. Jože Bohinjec. Oktobra mineva 130 let od rojstva tega vsestransko dejavnega pravnika, ki je bil tudi ustanovitelj protituberkulozne zveze. Fotografijo hrani njegova nečakinja Helena Kralj iz Lesc.  

Na fotografiji so učenci, ki so leta 1936 obiskovali osnovno šolo v Ribnici na Pohorju. Z njimi so še priljubljena učiteljica Pavla Štuhec, ravnatelj šole in župnik iz Ribnice. Deklica, ki drži tablico, je Mija Pokeršnik iz Ljubljane, ki nam je poslala fotografijo.

Zgodbe | okt. '18

Ivo Mojzer, multiglasbenik, harmonikar, bobnar, fagotist, pianist, kitarist, pevec, skladatelj. Mariborčan, ki se uvršča med največja imena slovenske zabavnoglasbene scene. V prvih dneh letošnjega leta je obhajal 70. obletnico svojega pestrega življenja, ki ga je tik pred tem v sodelovanju s soavtorico Darjo Kebe opisal v knjigi Srečen je, kdor zares živi (leta 2017 je posnel tudi pesem z istim naslovom). 

»Rodil sem se z glasbo v sebi. In moje sanje so se začele uresničevati na božični večer leta 1956, ko me je pod smrečico čakalo najlepše darilo staršev – harmonika Silva iz Mengša!« Potem je šlo vse kar samo od sebe: učenje v nižji glasbeni šoli pri profesorju Hartmanu, kasneje tudi srednja glasbena šola, veliko kasneje še akademija za džez v Gradcu. Pa prvi nastopi v šoli, s Čarlijem Arharjem v Portorožu in na Malem Lošinju, tudi prva zmaga s triom na prireditvi Pokaži, kaj znaš leta 1963, ko je Ivo že užival ob igranju na »weltmeisterico«, harmoniko z veliko več registri. Njegova pot je bila začrtana, velika kariera rojena. Toda še prej je takisto pomembno vlogo odigralo drugo glasbilo – bobni.

Zgodbe | okt. '18

Profesor Jože Zupan je na vseh področjih, ki se jih je lotil, pustil izjemne sledi – od režije in pisateljevanja, oblikovanja knjižnih in likovnih zbirk pa vse do pedagoškega dela, Bralne značke in Rastoče knjige. Čeprav je letos praznoval 80 let, je še vedno zelo aktiven. Ko sva usklajevala datum za srečanje pri njih doma v Šentrupertu, je v celem tednu imel prost samo četrtek. Konec tedna sta sledili svečanost s podelitvijo priznanj najzaslužnejšim sodelavcem Bralne značke, med katerimi ima Jože posebno mesto, ter čudovita prireditev ob širitvi »njegove« Rastoče knjige občine Šentrupert.

Zgodbe | okt. '18

ODSTRTE PODOBE LJUBLJANA (Resljeva in Miklošičeva cesta)

»Na del Resljeve ceste med Slomškovo in Čufarjevo ulico, ki jo prikazuje dobrih sto let stara razglednica, imam prelepe spomine, saj sem tu preživela svoja gimnazijska leta. Ko sem leta 1936 v Zemunu, kjer smo tedaj živeli, končala osnovno šolo in naredila sprejemni izpit za gimnazijo, so me starši poslali v Ljubljano k babici Ivanki in dedku Franu Rekarju, ki sta živela v prvem nadstropju hiše na Resljevi 12 (zdaj 16). To je zgradba ob levem robu fotografije, ki je bila last zdravnika dr. Stojca,« se spominja Lepša Šturm, 93-letna upokojena bibliotekarka Centralne tehniške knjižnice, ki z neverjetno natančnostjo niza drobce iz svojega razgibanega življenja.

Zgodbe | sep. '18

Za 90. rojstni dan si je Friderik Hrast, upokojeni kriminalist, pravnik, gospodarstvenik in slikar, podaril dve posebni darili: knjigo svojih spominov, ki jo je začel pisati dve leti prej in je izšla slabo leto pred njegovim visokim jubilejem, in slikarsko razstavo.

Kaj je spodbudilo 88-letnega gospoda, da se lotil pisanja spominov s svinčnikom na bele liste papirja? »Nekega poznojesenskega dne leta 2015 sem se srečal v ljubljanskem Severnem parku s starim prijateljem Lojzetom Maslom. Med drugim me vpraša, ali še slikam. Odvrnil sem mu, da nič več, saj mi preprosto ne gre. In vse, kar koli se je kdaj začelo, se nekoč tudi konča! »Že že, ampak saj ti ne moreš brez dela, pa začni pisati! Za seboj imaš življenje, bogato dogodkov, in pisati znaš!«

Zgodbe | sep. '18

Ali kdo prepozna prikupni radovednici na terasi kopališča v Punatu na Krku avgusta 1958? Bili sta udeleženki kolonije mariborskega Rdečega križa, fotografiral pa ju je Peter Gabrovšek, takratni vodnik ene od fantovskih skupin. Njegov naslov dobite v uredništvu Vzajemnosti.

Na fotografiji, ki jo je 2. avgusta 1938 posnel celjski fotograf Pelikan, je ekipa kuharic in kuharjev iz Rimskih Toplic. Med njimi sta tudi Frida Jenko iz Straže pri Novem mestu in Frančiška Dornik, poročena Uršič, mama Albine Šoštar iz Hrastnika, ki nam je poslala fotografijo.

Zgodbe | sep. '18

Kovina je večni pojem trdnosti, vrednosti, obrambe in zanesljivosti. Zato človek od davnih dob kovino kuje in kali, a kovina kuje njegovo srečo in kali njegov značaj. Kar je trdno, mora biti skovano – celo volja in sreča. Z železno voljo lahko človek marsikaj doseže, tudi srečo – vsak je svoje sreče kovač.

Starosvetna slovenska vas ni mogla živeti brez kovača, ki je izdeloval podkve, podkoval konja, okoval voz, skoval žeblje, kose, vile, grablje, brane, osti za pluge in še marsikaj. Vaški kovač je bil tesno povezan z vsemi poklici v vasi – s kmetom, furmanom, sodarjem, tesarjem, brodarjem, splavarjem, zidarjem, kolarjem, mlinarjem, žagarjem ... Vsi so pri svojem delu potrebovali nekaj kovanega.