Zgodbe | apr. '21

Slovenski vojaki že vrsto let sodelujejo na različnih mirovnih misijah po svetu. Prej v okviru Jugoslovanske ljudske armade (JLA), po osamosvojitvi pa v okviru Slovenske vojske. Prva mirovna misija Organizacije združenih narodov, v kateri so sodelovali tudi Slovenci, je bila na Sinaju v času od leta 1956 do 1967. Svoje spomine na tisti čas nam je obudil Dani Zagoričnik, ki je tudi vojni veteran iz osamosvojitvene vojne leta 1991 ter nekdanji podžupan Občine Žalec. Pravzaprav sta bila med modrimi baretkami oba z bratom Otom.

Zgodbe | apr. '21

Darinka Kozinc je ženska mnogih talentov. Na Goriškem jo marsikdo pozna kot nekdanjo ravnateljico Srednje lesarske šole v Novi Gorici, bila je tudi novogoriška podžupanja in mestna svetnica, predsedovala je Društvu za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink, njen pisateljski opus pa se je do zdaj raztegnil že na trideset izdanih samostojnih del, k čemur je treba dodati še nekaj prevodov in sodelovanje pri nekaterih monografijah.  

Tudi kot upokojenka ne miruje. »Nikoli se nisem posebno podrejala stereotipom in moje mnenje je, da ne bi smeli v nobenem življenjskem obdobju omejevati ali zavirati ustvarjalnosti, prej nasprotno,« pravi. V svojih knjigah je velikokrat obravnavala aleksandrizem in tako slovenski javnosti pomagala razumeti fenomen, o katerem se še pred desetletji sploh ni govorilo. »Aleksandrinke so tudi del mojega otroštva, saj je bilo v naši hiši veliko govora o dediščini po dveh premožnih pratetah, živečih v Kairu. Pred kratkim umrla Dorica Makuc je bila prva, ki jih je predstavila tako v dokumentarcu kot v knjigi. Snovi je ogromno, saj je vsaka aleksandrinka živela svojo zgodbo,« poudarja sogovornica.

Zgodbe | apr. '21

Lahko bi rekli, da je naša sogovornica Pavla Mlinarič iz Maribora, upokojena magistra javne uprave, človek, ki že vsaj zadnjih trideset let živi pred časom. Kar naprej namreč tuhta in razmišlja, kaj storiti, da bi bilo tudi za najrevnejše, zelo osamljene in najranljivejše življenje lepše in prijaznejše. Sprva ob njenih predlogih ljudje odkimavajo in pravijo, da to ni mogoče. Čez nekaj časa pa vendarle njene zamisli sprejmejo in le-te zaživijo.

Pavla Mlinarič ima 78 let in s partnerjem Milenkom živi v hiši blizu mariborske vzpenjače. Ker okoli domovanja nimata dovolj zemlje, sta si v bližini najela njivo, njuna mala nebesa, kjer preživljata dneve od zgodnje pomladi do pozne jeseni. Tam imata majhno, a lično barakico, v njej plinski štedilnik, da si pogrejeta hrano in skuhata kavico, pa tudi ležišče, da se lahko tisti, ki ga je delo preveč utrudilo, malo odpočije. »Uživava v kmetovanju in opazovanju, kaj vse zraste izpod najinih rok,« začne. Sta samooskrbna, pa tudi sinu, ki živi s svojo družino v prvem nadstropju iste hiše, ni treba kupovati zelenjave. »S solato, svežim paradižnikom ali blitvo pa pogosto razveselim še kakšno prijateljico.« 

Zgodbe | apr. '21

ODSTRTE PODOBE – DREŽNICA

Slikovito gručasto naselje, ki je šest kilometrov oddaljeno od občinskega središča Kobarida, leži 550 metrov nad morjem na plodni terasi v amfiteatrsko oblikovanem svetu pod previsnimi stenami Krna. Vas z vzhoda proti zahodu obdajajo visoki hribi: Planica (1376 m), Kožljak (1587 m), Krn (2244 m), Srednji vrh (2134 m), Krnčica (2142 m), Lopatnik (2012 m), Oblo brdo (1957 m), Vršič (1897 m), Morizna s Krasjim vrhom (1773 m), Velikim vrhom (1764 m) in Pirhovcem (1660 m). Na zahod se terasasta dolina odpira proti kobariškemu Stolu (1673 m) onkraj reke Soče, na jugu pa sta nižja Ozben (795 m) in Ladrski vrh (650 m).

Zgodbe | apr. '21

Imeli smo tovarne

Zgodovina podjetja Gradis je tudi zgodovina razvoja gradbeništva v Sloveniji. Nastalo je iz nacionaliziranih zasebnih gradbenih podjetij in tistih, ki so jih zapustili okupatorji, po osvoboditvi pa je Direkcija državnih gradbenih podjetij prevzela upravljanje vseh in jih z uredbo vlade 4. oktobra 1945 združila v gradbeno industrijsko podjetje Gradis.

Prva naloga podjetja je bila obnova porušene domovine, predvsem industrije in hidrocentral. Gradis je zgradil vse najpomembnejše objekte prvega povojnega gospodarskega zagona: Litostroj v Ljubljani, Tovarno glinice in aluminija Kidričevo, TAM Maribor, objekte železarn na Jesenicah in Ravnah, hidrocentrale Mariborski otok na Dravi ter Moste in Medvode na Savi.

Zgodbe | apr. '21

»V tej hiši sta živela moja babica in dedek. Po šoli sem prišla k njima na kosilo, 'nahranila' pa sta tudi mojo dušo, saj so bili pogovori še zlasti z babico nepozabni. Predala mi je razumevanje življenja v preteklih časih in marsičesa, kar je povezano z žensko – od odnosov, ljubezni pa vse do staranja. Ni mi predavala, ampak sem med sproščenimi pogovori in še zlasti iz njenih pripovedi različnih zgodb doumela, kaj mi sporoča, kaj je pomembno ... Vse to se me je zelo dotaknilo.«

Tako mi pripoveduje Tatjana Grča, po izobrazbi univerzitetna diplomirana ekonomistka, ki skupaj z možem vodi družinsko gradbeno podjetje v Notranjih Goricah. Doda, da je motor podjetja njen mož Leon, zidarski mojster, ki je hišo ženinih starih staršev obnovil in razširil tako, da je v njej dovolj prostora za njuno petčlansko družino in še za koga. Dva od njunih treh sinov sta že odrasla, najmlajši pa je še osnovnošolec.

Zgodbe | apr. '21

Slava Horvat iz Bogojine je v svojem 90-letnem življenju marsikaj doživela. Bili so vzponi in padci, a kot pravi, so jo vera, upanje in pesem vedno držali pokonci.

Na jesen življenja si čas krajša s pletenjem izdelkov, rada pa tudi rešuje križanke in si tako obnavlja znanje z vseh področij. Ponosna je na dve hčerki, v veliko veselje pa so ji štirje vnuki in šest pravnukov. Še vedno pa si doma najde kakšno opravilo, saj ni vajena sedeti križem rok.

Z družino so dolga leta kmetovali, redili so govejo živino ter prašiče, na polju so pridelovali vse vrste poljščin od pšenice, rži do koruze in krompirja, na domačem vrtu je Slava pridelala vso zelenjavo. Treba je bilo trdo delati, pravi, saj pomoči drugih ni bilo pričakovati. A prišli so časi, ko samo od obdelovanja zemlje niso mogli živeti, mladi so se zaposlovali v tovarnah in tudi Horvatovi so opustili kmetovanje. Slava se še spomni dne, ko so s cmokom v grlu leta 1993 iz hleva prodali zadnjo žival.

Zgodbe | apr. '21

 Fotografija je nastala v otroški koloniji v Stanežičah pri Ljubljani tik po drugi svetovni vojni. Med otroki je bila tudi takrat petletna Zlata Škufca Vidovič. Spominja se, da se je tako prestrašila skupinskega kopanja, da je pobegnila domov v Šiško in vso pot jokala.

 Na fotografiji sta zakonca Kordiš, Jakob in Frančiška, rojena Levstek, iz Travnika oziroma naselja Dednik v Loškem Potoku. Verjetno sta se fotografirala okoli leta 1890, saj je Frančiška dve leti kasneje umrla pri porodu 12. otroka. Fotografijo hrani njuna pravnukinja Suzana Kordiš iz Ljubljane.

Zgodbe | mar. '21

Ko se je Branko Lavrenčič leta 2010 upokojil, si je zadal dva cilja: da se bosta z ženo odpravila na potovanje po Evropi vse do Nordkappa ter da bo za svojih 70 let pretekel berlinski maraton. Prvi sklep je uresničil takoj po upokojitvi, ko sta z ženo v avtodomu v enem mesecu obiskala enajst držav in prevozila 11.000 kilometrov, drugega pa nekaj let kasneje, in to kar dvakrat.  

Ajdovec Branko Lavrenčič o sebi pravi, da je že vse življenje »še kar aktiven rekreativec«. Že pred 40 leti je na primer sodeloval v akciji TV Slovenija Brazde vzdržljivosti in si trikrat zaslužil naziv »kaveljc« za celoletno opravljanje izzivov. V tistih letih se je redno udeleževal maratonov v teku na smučeh, bil je tudi navdušen kolesar in planinec, najbolj aktiven pa je bil kot organizator najrazličnejših športnih dogodkov. »Službene obveznosti so me potem za vrsto let praktično umaknile iz teh dejavnost. Moj delovnik je imel krepko čez osem ur, veliko časa sem preživel v avtomobilu in na službenih potovanjih po vsej Evropi, bil sem ločen od družine, moja prehrana je bila neredna in nezdrava. Za zdravje sem sicer skrbel, kolikor mi je dopuščal čas,« se časa pred upokojitvijo spominja sogovornik. Z vstopom v novo življenjsko obdobje je dozorela tudi odločitev, da se bo začel ukvarjati s tekom.

Zgodbe | mar. '21

 Leopoldina Podobnik je bila od leta 1908 učiteljica v šoli na Gorah nad Idrijo. Julija leta 1917 se je tam fotografirala s poveljnikom posadke protiletalskega topa. Kasneje so jo zaradi tega, ker je bila Slovenka, premestili v Italijo, a je leta 1930 prebegnila v Kraljevino Jugoslavijo in učila v Prekmurju. Fotografijo hrani njen pranečak Zmago Logar.

 Fotografija Ane Gregorevčič z Malega Vrha pri Globokem je nastala v času med letoma 1935 in 1940. Skrbela je za »zakitančka« (to je 13. mladiček, ki težko pride do hrane pri mami svinji, saj ima ta le 12 seskov). Hranila ga je s stekleničko in dudico, in ker je bil tako majčken, so ga otroci poimenovali Meci. Gospodinjo je spremljal na vsakem koraku, in če ga ni spustila v kuhinjo, je krulil in cvilil pred vrati. Fotografijo hrani njen vnuk Branko Brečko.