-
Fotografija naraščaja hrastniškega telovadnega društva Sokol je nastala leta 1915. Ob Alojzu Hofbauerju, vaditelju društva in dolgoletnem ravnatelju osnovne šole Hrastnik, stoji Tine Pfeifer, oče Darinke Gošnjak, ki hrani fotografijo.
Tako so se leta 1960 pred fotografa postavili zadružni kosci, ki so vstali ob prvem svitu in se odpravili na košnjo po Malečniku. V zadnji vrsti desno s črnim klobukom je Jožef Hamer, oče Marije Krajnc, ki nam je poslala fotografijo.
Tradicija suhe robe in lončarstva
Na območju ribniške doline, velikolaške pokrajine, Dobrepolja, Blok in Kočevskega sta najstarejši obrti zagotovo izdelovanje suhe robe in lončarstvo. Zgodovino dobro predstavijo v Muzeju Ribnica. V prostorih gradu je tudi Rokodelski center, v katerem občasno pripravljajo delavnice izdelovanja posameznih izdelkov.
Razcvet tradicionalne domače obrti se je začel, ko je avstrijski cesar Friderik III. izdal krošnjarski patent. Z njim je prebivalstvu s tega območja dovoljeval prosto trgovanje z domačimi izdelki po vsem cesarstvu in zunaj njega. Ribniška suha roba je omenjena že v listinah iz 14. stoletja, delimo pa jo na več panog: obodarstvo, rešetarstvo, podnarstvo, ročno mizarstvo, strugarstvo, orodjarstvo, žličarstvo, posodarstvo, pletarstvo in krošnjarstvo. Vsaka panoga je vezana na določeni kraj, določeno hišo in določeno vrsto lesa, še danes pa se mnogi prebivalci ukvarjajo z izdelovanjem zobotrebcev in spominkov.
Gradnja belokranjske železniške proge
Letos mineva 106 let od začetka gradnje belokranjske železniške proge, ki je po dograditvi povezala takrat in še danes prometno zelo odmaknjeno Belo krajino. Pol stoletja velikih političnih dogodkov in sprememb, gospodarskih kriz, usklajevanj interesov je preteklo, preden je Bela krajina končno dočakala povezavo z Novim mestom in Ljubljano ter Karlovcem. Prvo lopato pri gradnji te proge so slavnostno zasadili 18. marca 1912 v Novem mestu in gradnja se je začela.
Celotno dolžino so razdelili na sedem gradbenih odsekov in gradnjo so začela tri gradbena podjetja iz Brna, Innsbrucka in Ljubljane. Delo na trasi so dobili številni delavci, ki so prišli od blizu in daleč. Največ je bilo domačinov, delali pa so tudi Hrvati, Čehi, Madžari, Nemci in Italijani. Gradnja proge je bila za takratne čase kar velik gradbeni podvig. Delavci so se praktično brez vsake mehanizacije, poznali so le kramp in lopato, spopadli s kar zahtevno traso na kamnitih kraških tleh.
Fotografija je njegovo življenje
Legenda slovenske fotografije Oskar Karel Dolenc je Ljubljančan, ki bo letos dopolnil osemdeset let in se že šestdeset let uspešno ukvarja s fotografijo. Na začetku mu je služila kot konjiček, kasneje pa postala njegov poklic, njegovo življenje. Pot ga je vodila od profesorja fotografije do industrijskega fotografa ter na koncu do samostojnega kulturnega delavca na področju fotografije.
Sodeloval je na več kot 450 razstavah doma in v tujini, postavil veliko samostojnih razstav in prejel več kot 65 nagrad in priznanj. Med drugim mu je mednarodna organizacija FIAP (Mednarodna zveza za fotografsko umetnost) podelila naziv EFIAP – Exelence (odličnik). Fotografska zveza Slovenije pa ga je leta 2006 počastila z nagrado Janeza Puharja za življenjsko delo.
Za jubilej 170-krat na Mrzlico
Ljudje si zadajamo v življenju najrazličnejše cilje in izzive. Če jih uresničimo, smo na koncu veseli, zadovoljni, bogatejši, bolj zdravi, samozavestnejši … Skratka, izpolnimo svoja pričakovanja in marsikdaj tudi pričakovanja tistih, ki so nam blizu.
Veliko uresničenih življenjskih ciljev ima za sabo tudi Franc Kopriva iz Grč nad jamo Pekel. Je velik ljubitelj narave in planinarjenja. To pa je tisto, kar ga je napeljalo na poseben izziv, ki je bil pravzaprav samo nadaljevanje tistega, kar je do zdaj že počel. Že sedem let namreč redno obiskuje savinjski Triglav, 1122 metrov visoko Mrzlico. Za to ga je navdušil njegov nečak Miran in Franc ima za sabo več kot osemsto vzponov. Na vrh se odpravi iz Zabukovice izpod vznožja Gozdnika in naprej mimo kmetij Turnškovih in Špajzerjevih ter po strmi poti, preraščeni s koreninami mogočnih bukev, proti Mrzlici do vrha, kjer je tudi skrinjica z žigom.
-
Ribištvo je ena izmed lepih prostočasnih dejavnosti, šport in rekreacija v naravi, in dejavnost, ki vključuje veliko ljudi od mladih do najstarejših. Eden izmed teh je že skoraj 45 let tudi Savinjčan Anton Pančur iz Spodnjih Grušovelj pri Šempetru, sicer rojen Preboldčan, ki je v kraju pod Žvajgo preživljal nadvse zanimivo mladost.
O vsem tem pričajo fotografije, predvsem pa bogata zbirka prepariranih trofejnih primerkov rib (od postrvi, klena, smuča do ščuke in sulca) ter oprema in priznanja, ki jih je prejel za prizadevno delo na področju ribištva. Lahko bi rekli, da je to kar mali muzej ribištva, saj so ob vsaki ribi skrbno zapisani, pravzaprav v les vžgani, podatki o ulovu. Prostor je poln spominov na dneve, preživete ob Savinji in drugih rekah ter jezerih, v gozdu in še kje.
-
Slovenski kmečki fant se je vedno bal vojaške suknje, saj se je v njej moral boriti na evropskih bojiščih za koristi tujega vladarja. Naborniki so si ob vojaški prisegi znali pomagati, da jih prisega ne bi obvezovala k vojaški službi in jih ne bi doletela tudi kazen zaradi krive prisege.
Bog menda ne kaznuje zaradi krive prisege tistega, ki med prisego drži figo v levem žepu in tako Bogu figo kaže. Če pa nima žepa, mu ostane še ena možnost – med prisego potisne palec dvignjene roke rahlo med kazalec in sredinec. Tudi to zadostuje, da prisega ni veljavna.
Življenje v času zaostrenih nacionalnih odnosov
ODSTRTE PODOBE – CELJE
Današnje gospodarsko, prometno, trgovsko, sejemsko, kulturno, izobraževalno, zdravstveno in turistično regijsko središče, ki je kot trg prvič omenjeno leta 1323, mestne pravice pa je dobilo leta 1451, se je na prehodu iz 19. v 20. stoletje znašlo sredi ostrih nacionalnih bojev med Nemci in Slovenci. »To se nazorno kaže tudi na objavljenih razgledniških fotografijah, od katerih ena prikazuje slovenski Narodni dom, zgrajen med letoma 1895 in 1896, druga pa Nemško hišo (Deutsches Haus), ki so jo postavili med letoma 1905 in 1906 in je bila odgovor celjskih Nemcev na novo slovensko pridobitev,« pravi Anamarija Rančič, upokojena univerzitetna diplomirana inženirka kemijske tehnologije, ki je po končani celjski gimnaziji leta 1962 prišla študirat v Ljubljano in nato tu ostala. Vseskozi pa se živo zanima za zgodovino obeh mest.
Odlična kuharica, ki igra nogomet
Veronika Aljančič ima veliko talentov, ki segajo od športa do ročnih del. Ima kar dve diplomi, pridobila pa je tudi kvalifikacijo za kuharico in še licenco za rokometno trenerko. Z možem Rudijem vodita gostilno Pr' Bizjak na Zgornji Beli, ki jo je Veronika prevzela po očetu. Njena zasluga je, da gostilna slovi po odlični kuhinji, mož pa skrbi za vsestransko udobje gostov.
Po kranjski gimnaziji se je Veronika želela vpisati na gradbeno fakulteto, čeprav se je zavedela, da bo težko izvedljivo. Izhaja namreč iz družine, ki ima gostilno že od leta 1804, in vsa družina je bila vanjo od nekdaj zelo vpeta. Že kot gimnazijka je morala popoldne in ob koncih tedna poprijeti za vsako delo, pa ne le v kuhinji in strežbi (zato ni prav nič čudno, da je od malega hitro in natančno računala), ampak tudi okoli gostilne. Z očetom sta marsikaj sama popravila, uredila, celo sezidala. Ko so pridobili prvo avtomatsko zasebno kegljišče, je bilo dela še več. Kljub velikim obremenitvam doma je bila uspešna v šoli, a se starši niso strinjali s tem, da bi šla študirat gradbeništvo. Vendar se študiju ni odrekla; če ni smela v Ljubljano, kjer je študirala njena sestra, bo študirala pa pred domačim pragom, si je rekla. V Kranju je končala kadrovsko smer organizacije dela in nato še računalništvo. Nekaj časa je učila, hkrati pa delala še doma.
Ko gredo stanovalci doma na lepš'
V Domu Petra Uzarja v Tržiču se po besedah njihove direktorice dr. Anamarije Kejžar s posebno skrbnostjo in empatijo posvečajo stanovalcem z demenco. Trudijo se, da se stanovalci umirijo povsem naravno, tj. brez uporabe kakršnih koli posebnih varovalnih ukrepov ali farmacevtskih sredstev.
V zadnjih treh letih so skupaj s Fakulteto za socialno delo z dr. Jano Mali razvili inovativni celostni projekt obravnave stanovalcev z demenco. To pomeni prepoznavanje potreb in želja stanovalcev – tudi ko jih ne znajo več izraziti. Kako to počnejo? Anamarija Kejžar: »Na primer tako, da naše stalne ekipe poznajo življenjske zgodbe stanovalcev, gospodinje pogosto z naravnimi elementi skupaj z njimi obnavljajo njihova doživetja in prebujajo delčke spominov z različnimi čutili – vid, okus, vonj, dotik in sluh. Ob tem uporabljajo preproste pripomočke – klobčič volne, terapevtske obiske živali, sodelovanje pri vsakotedenski peki peciva, iskanje in sestavljanje besed, pogovor, petje pesmi, ogledovanje starih fotografij ... Možnosti je neskončno. Ideje se nam porajajo na skupnih srečanjih z vsemi zaposlenimi pa tudi pri projektu kakovosti E-Qalin, kjer se tedensko srečujejo delovne skupine, sestavljene iz različnih poklicnih profilov.«
