Iz roda v rod

Za družino Rot iz Bovca veljajo tesna povezanost, delavnost, vztrajnost in svetovljanstvo; poleg tega jih zelo zaznamuje gobarstvo. Ljubezen do gliv, ki je mnogo več kot le nabiranje, je Bojan podedoval po stari mami in očetu ter to znanje prenesel na svoja otroka. S hčerko Anjo sta zdaj uspešen tandem, saj je z gobami povezana tudi njuna poslovna zgodba.

Bojan je že več kot pol stoletja strastni gobar in mikolog, kar pomeni tudi skrb za gobe in gozdove. Ne le spoštovanje narave, pač pa raziskovanje, fotografiranje in opis gob, katerih vzorce pošlje v mikoteko na Gozdarski inštitut Slovenije, obenem pa jih vnaša v javni seznam Boletus informaticus, ki spremlja in kartira vrste gliv pri nas. Raziskovanje vključuje makroskopski opis in mikroskopiranje, kemijske reakcije in tudi sekvencioniranje (analizo DNK), zlasti za nove glive. Leta 2007 je ustvaril spletno stran Gobe na Bovškem, kjer je določenih že skoraj tisoč vrst gliv, ki sta jih z Anjo našla v njihovem lokalnem okolju. Bojan pa vsako leto determinira še okoli 15 novih vrst, ki pri nas še niso bile določene. Torej ne čudi, da je eden od le petih posameznikov v Sloveniji, ki so dosegli naziv determinator mentor. To je najvišji možni naziv, ki se ga pridobi z dolgoletnim delovanjem na področju mikologije, vključno z opravljenimi izpiti.

IZ ZGODOVINE 

Pogled v zgodovino kaže, da po antičnem obdobju kopanje v morju ni bilo preveč pogosta dejavnost. Množični pojav plavanja v morju oziroma njegovo ponovno odkritje v 19. stoletju je tesno povezano z razvojem turizma.

Ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja ženske sploh niso mogle plavati v morju in so se le zadrževale ob obali ali namakale v plitvini. Krivdo gre pripisati težkim kopalkam, ki so jih precej omejevale pri gibanju. Kopalni kostim je namreč sestavljala tunika do kolen, pod katero so nosile pumparice ali enodelni kostim. Rokavi so segali do komolcev, na glavah pa so nosile klobuke. Kopalke so bile temnejših barv, sprva volnene. Nekatere ženske so si obule celo nogavice in čevlje za v vodo.

Spoznajte jih

Čeprav danes marsikdo pokvarjen dežnik preprosto zavrže, še obstajajo mojstri, ki jih znajo popravljati. To je natančno in zahtevno delo, dežnikarstvo pa zelo redka obrt. Ki pa ima posebno mesto v naši kulturni dediščini, o čemer priča muzej v Lendavi, ki se med drugim posveča tudi tej obrti.

Ker je tako redko, je še posebno dragoceno, kadar se znanje prenaša iz roda v rod. »Dežnikarstvo je res redka obrt, poklic je eksotičen,« pravi sogovornica Marija Lah, ki ima majhno delavnico na Trubarjevi cesti v središču Ljubljane, v stavbi z začetka 19. stoletja. »V Kranju je še Dežnikarstvo Jenko (od leta 1935), potem pa daleč naokoli nič – do Beograda, kjer se trudi neka gospa. V Trstu je bil tovrstni lokal, a so ga zaprli, enako v Gorici in Zagrebu.« Menda se s to obrtjo ukvarja še nekdo v Parizu, kot ji povedo turisti, ki so njene pogoste stranke.

Spoznajte jih

Aprila je v Domu starejših občanov Fužine v Ljubljani svoj stoti rojstni dan praznovala upokojena učiteljica biologije in kemije Vida Dolinšek. Rodila se je v Trbovljah, tam je preživela vso aktivno življenjsko dobo in del njenega srca je še vedno v revirjih, čeprav se v domu počuti zelo dobro.

Ob tem visokem jubileju so ji v domu seveda pripravili slovesnost, kot je to običaj, a najbolj se je razveselila obiska iz njenih Trbovelj. Obiskali sta jo nekdanji sokrajanki Ana Kadunc in Marija Govejšek, ki je bila tudi njena učenka. »Niso pozabili name, ne moji nekdanji učenci, ki so danes že priletni gospodje in gospe, in ne moji krajani. Kar verjeti ne morem, koliko ljudi se je spomnilo name,« je še nekaj dni po praznovanju vidno vznemirjena obujala spomine.

ODSTRTE PODOBE – POTOK

Razložena vas s strnjenimi domačijami ob Farjem potoku, po katerem je kraj dobil ime, ter samotnimi kmetijami na pobočjih Malega Blegoša (1107 m) in Črta (1019 m) nad dolino Davče leži v zgornji Selški dolini. Potok, kraj z nadmorsko višino 820 metrov, je eno od 29 naselij v občini Železniki, v katerem je po lanskih podatkih Sursa živelo 74 prebivalcev. »Župnija Selca, ustanovljena leta 1454, je nekdaj imela posest tudi na območju naše vasi, ki se je je sčasoma oprijelo ime Farji hrib. Po fari je sledilo še poimenovanje potoka (Farji potok) in nato tudi naselja (Farji Potok), ki je v drugi polovici 19. stoletja dobilo današnje ime,« pravi 82-letni domačin, upokojeni kmet z domačije Pri Marenkovcu Milan Ceferin.

Spoznajte jih

Pravzaprav ni življenje potem nič drugačno. Za kmete in kmetice se z dnem upokojitve ne spremeni nič. »Živali ne vedo, da si zdaj upokojen, dela na polju še vedno čakajo, torej greš zjutraj kot vsak dan najprej v štalo, pa na njivo, tja pač, kjer te čaka delo,« pravijo kmetje.  

Zato se je Francka Javeršek, kmetica s Kozjanskega, na vprašanje, kaj se je zanjo spremenilo ob upokojitvi pred leti, le glasno zasmejala. »Čisto nič. Delaš tako kot vsak dan, morda še več, ker hočeš dokazati, da si še zmožna za delo. Če imaš srečo in imaš doma naslednika in mlado družino, lahko preneseš odgovornost nanje in se posvetiš še čemu drugemu. Želiš si le, da bi ti zdravje dobro služilo.« Francka Javeršek zagotovo dobro ve, o čem govori. Na začetku junija je ta živahna ženska, ki ji še vedno ne manjka volje in energije, dopolnila 80 let, le nekaj dni prej so ji za tri leta brez omejitev podaljšali vozniško dovoljenje. Konec meseca pa je občina Šmarje pri Jelšah ob svojem občinskem prazniku Društvu kmetic Ajda, ki letos praznuje 50 let svojega delovanja in ga Francka Javoršek vodi vse od njegove ustanovitve, dodelila najvišje občinsko priznanje. Razlogov za veselje in nove načrte je na pretek.

ŠPORTNI VETERANI: DUŠAN PUH

Kaj mu bodo prijatelji podarili za letošnji 75. rojstni dan, je še skrivnost. Se pa Dušan Puh, nekdanji olimpijec in nedvomno eden od najbolj izkušenih in vsestranskih slovenskih jadralcev, rad spominja darila, ki ga je dobil od prijateljev pred petimi leti.

Dolgoletni jadralski »kameradi« so mu namreč uredili udeležbo na enajstdnevni regati, čez Atlantik, med kanarskim otokom Lanzarote in Grenado v Karibih. »Bilo je zanimivo, prijetno, z nekaj težavami, a nikomur se ni nič zgodilo, skratka, bilo je super,« se spominja Dušan Puh, eden od naših najbolj izkušenih jadralcev. Je zmagovalec številnih regat na jadrnicah vseh tipov in velikosti, med drugim večkratni absolutni zmagovalec najštevilčnejše regate na svetu Barcolana v vlogi krmarja ali taktika.

KAM NAS PELJE ŽIVLJENJE

Avtobusi so v življenju Franca Lenharta igrali pomembno vlogo. Tako v Mariboru, kjer je bil, kot sam pravi, eden tistih zaposlenih, ki so najhitreje napredovali v celotnem kolektivu Tovarne avtomobilov Maribor, kot tudi v Iranu. Venomer je bil poln energije, pričakovanj in željan uspeha.

Njegova zgodba bi bila morda primerna za kak hollywoodski film. »Oče me je, ker me ni nikoli dobro spoznal, na silo poslal učit se za avtomehanika. Nisem bil navdušen nad tem, še manj nad razmerami doma. Imel sem občutek, da sicer sem član družine, a sedel sem na klopi za rezerve. Že med šolanjem za avtomehanika sem se poročil, star komaj 18 let. To ni bila poroka iz ljubezni, ampak iz želje, da pobegnem na svoje iz družine, v kateri se nisem dobro počutil. Brez zavedanja, da sem poročen, sem se odpravil na poldrugo leto služenja vojaškega roka, kar je bilo dovolj, da še tisto malo iskre med zakoncema ugasne. Tej zvezi ni bilo usojeno trajanje, sledila je ločitev,« brez ovinkarjenja pove 74-letni Franc Lenhart in doda, da si je pozneje ustvaril srečno družinsko življenje.

 Na fotografiji iz leta 1953 sta prikupni sestrici, na levi dveletna Zdenka in na desni leto dni starejša Irena. Rojeni sta bili v Ljubljani, očetu Janezu in materi Heleni Železnik, z dekliškim priimkom Schwentner. Fotografijo je v objavo poslala Zdenka Ferengja.

 Fantje iz okolice Orleka pri Sežani so bili fotografirani daljnega junija 1927. Spredaj sedi s tamburico Jože Pirjevec, oče Fanike Pevec iz Šentjurja, ki bo vesela, če se ji oglasi kateri od sorodnikov drugih glasbenikov. Pokličite v uredništvo in posredovali vam bomo njeno številko.

DOBRE STARE VIŽE

V Velenje so se sredi maja zgrinjale množice mladih in manj mladih ljubiteljev harmonike iz Slovenije in tujine, ki so prišli podpret domačina Roberta Goterja pri edinstvenem podvigu – želel je namreč podreti svetovni rekord v najdaljšem neprekinjenem igranju na diatonično harmoniko.

Robert Goter je diatonično harmoniko – mimogrede, v času podiranja rekorda je izmenjaje igral na dve, ki sta del njegove blagovne znamke – odložil šele po dobrih 83 urah. To pomeni, da mu je podvig uspel, saj je za dobri dve uri presegel dosedanji rekord, ki ga drži Francozinja Christelle de Franceschi. Ali se bo s tem svojim dosežkom vpisal v Guinnessovo knjigo rekordov, bo komisija sporočila po skrbnem pregledu vsega posnetega materiala. Glasbeniku pa je ob tem zagotovo uspelo še veliko več, kot bi si sam upal pomisliti. S svojim igranjem je povezal ljudi po vsej domovini, pa tudi drugod po svetu, saj so številni njegov podvig spremljali podnevi in ponoči, tako prek družbenih omrežij, Youtuba kot v neposrednem televizijskem prenosu. Mnogi pa so ga tudi osebno obiskali med igranjem in ga bodrili v najtežjih trenutkih.