Poletna priloga VODNJAKI V SLOVENIJI

Dan za dnevom se vrsti, za leti vrstijo se leta,
voda pa v loku ves čas iskro z vodnjaka curlja.
Spomni se, kdor mimo greš: kot voda odteka življenje,
dokler je čas, ga v dlani hlastno zajemaj in pij!Janez Menart
Te čudovite Menartove misli so zapisane na obnovljenem vodnjaku s Herkulovim kipom na Levstikovem trgu v Ljubljani, ki so ga odkrili na dan razglasitve samostojnosti Slovenije. Voda kot eden od štirih osnovnih elementov je za nekatere počelo življenja. V resnici je vsakdanja potreba. Čeprav pokriva dve tretjini zemeljske oble, je ni v izobilju. Mnogi po svetu čutijo izjemno pomanjkanje te dragocenosti. V Sloveniji nam iz vodovodnih pip teče še razmeroma neoporečna voda – toda kako dolgo še? Čas za odgovornejše ravnanje je prav tako dragocen kot čista voda in obojega nam že primanjkuje. V tesni povezavi z vodo pa srečujemo vodnjake in ljudi, ki so ob njih preživeli, vodnjaki pa so ob ljudeh le malokdaj. Vodnjak je povsod tam, kjer živi človek, ki ga je skozi zgodovino spreminjal v skladu s svojimi potrebami. Vseskozi pa je ostal simbol izobilja in vir življenja.
Upokojenci iz različnih držav se selijo v Španijo

Reportaža
Španija je ena od najbolj priljubljenih evropskih držav med upokojenci, ki želijo tretje življenjsko obdobje preživeti v krajih s toplim podnebjem, zmernimi življenjskimi stroški, solidnim zdravstvenim varstvom. Med njimi je največ Britancev, Nemcev in Francozov, ki tako niso preveč oddaljeni od matične dežele.
Upokojenci predstavljajo največji delež med približno desetimi milijoni tujcev, ki živijo v Španiji, dobrih dvajset odstotkov prebivalcev. »Več let sem živel v Madridu in Barceloni, potem pa sem se preselil v kraj Fatarella, sredi katalonskih gričev,« pove Britanec Alan Warren, ki me je nekaj dni gostil. »Tu so življenjski stroški bistveno nižji, hkrati pa živim na območju, ki je osrednji del mojega poklicnega delovanja. Do upokojitve mi manjka še kakšno leto, a sem se že zdavnaj odločil, da ostanem v Španiji. Postala je moja druga domovina.
-
Z mojega okna
Odkar je dedek ostal sam, vnuki niso več hodili k njemu na počitnice. Za kakšen konec tedna že, za dlje pa brez staršev ne. Dedek sicer dobro kuha in nikoli se ni naveličal obračati ponve s palačinkami, a mama je rekla, da bi ga preveč obremenili, če bi jih same poslala k njemu za ves teden. Konci tedna pri njem so bili zanimivi, hitro so minili in fanta sta vedno prišla domov navdušena, s seboj sta recimo prinesla novo ptičjo hišico ali krmilnico, ki so jo naredili v dedovi kleti, ali pa sta kazala nove telovadne vaje. Pri dedku je bilo zabavno in zanimivo, čeprav se ni več smejal tako kot včasih, ko je bila babica še živa.
-

Vrt
Hibiskus je ena tistih rastlin, ki v trenutku prikličejo sliko Havajev in čednih lepotic z barvitimi cvetovi v laseh, poosebitev sproščenosti in živahnosti tropskih krajev. A čeprav ga povezujemo z eksotičnimi otoki, lahko njegov čar doživimo tudi pri nas.
V stanovanju ga gojimo kot razkošno lončnico, v okrasnem vrtu kot mogočni močvirski hibiskus z velikanskimi cvetovi ali pa kot zanesljiv vrtni grm, ki poletje podaljša dolgo v jesen. Vsi trije ustvarijo čudovito vzajemnost treh svetov v domačem okolju, od tropskega prek močvirnatega do vrtnega.
Iz dveh obešank – počitniški cekar

Ustvarjalnica
Star pregovor pravi, da ni pomembno le imeti, pomembno je tudi znati. Znati preoblikovati staro ali novo je tudi odlična sprostitev za dušo, ki nam in našemu okolju pričara sveže optimistične zgodbe. Občutek, da smo za malo ali skoraj nič denarja ustvarili všečen izdelek, pa je seveda neprecenljiv.
Se spomnite starega slovenskega pregovora – čez sedem let vse prav pride? V mojem otroštvu ga je pogosto izrekla že priletna prednica, ki bi raje prebrodila deročo reko – čeprav ni znala plavati – kot pa zavrgla kakšno odsluženo reč. Takrat sem se smehljala njenemu čudaštvu, z leti pa sem to obžalovala, saj se je med njeno navlako skrivalo marsikaj vrednega, večnega, še kako uporabnega.
-

Reportaža
Z ladjico se lahko zapeljemo pod starimi mestnimi mostovi, veslamo pod Julijskimi Alpami, opazujemo sončni zahod na umetnem jezeru in se podamo na panoramsko vožnjo po smaragdnem fjordu. Voda ni zgolj kulisa, pogosto je osrednji del doživetja. Najlepša obvodna območja povezujejo rekreacijo, naravo, kulinariko in lokalne zgodbe.
Urbano vodno doživetje. Reka Ljubljanica že stoletja oblikuje podobo Ljubljane in ponuja eno najbolj sproščenih obvodnih mestnih izkušenj. Še zlasti priljubljene so panoramske vožnje z ladjicami, ki peljejo mimo Tromostovja, Zmajskega mostu, Plečnikovih ureditev v Trnovem in zelenih predelov ob Špici. Najbolj čarobno je tik pred sončnim zahodom, ko se staro mestno jedro obarva v zlato barvo, posebno vzdušje pa nastane v večernih urah, ko se luči zrcalijo na vodi. Najlepše je po reki zapluti z leseno barko Ljubljanica, ki je bila ročno izdelana v Slovenji in je prva v celoti na električni pogon, kar omogoča tiho plovbo, zato se med vožnjo dobro sliši tudi razlaga o zgodovini mesta. Marsikdo ne ve, da je mogoče Ljubljano raziskovati tudi s kanujem, kajakom ali supom. Posebno zanimivo je zgodaj zjutraj, ko se mesto šele prebuja in je na vodi malo prometa.
Breguljka – ptica navpičnih sten
Vrt
Majhna ptica, dober pedenj dolga in težka komaj nekaj gramov, spada v rod lastovk, ki so znane po vsakoletnih selitvah v južne kraje, kamor hodijo prezimovat, spomladi pa se spet vračajo k nam.
Niso podobne kmečkim lastovkam, ki jih bolje poznamo, mogoče malo mestnim, vendar jih sivorjava barva hrbta in bel trebuh ločita od njih, še bolj pa se razlikujejo po načinu življenja. To so ptice breguljke, ki so dobile ime po kraju in načinu prebivanja, ker živijo v bregu, na navpičnih stenah rek in potokov.
-

Zeliščni kotiček
Ginko (Ginko biloba) je najstarejša vrsta drevesa na svetu, saj izvira iz obdobja pred približno 270 milijoni let, ko so na Zemlji še živeli dinozavri. Do današnjih dni se je ohranil predvsem po zaslugi budističnih menihov, ki so ga gojili kot sveto drevo v parkih svojih templjev.
Pravzaprav se je ohranila le vrsta dvokrpi ginko, drevesa še vedno živijo dolgo, tudi več kot 600 let, najvišja zrastejo do 40 metrov. Kako odporen je ginko, pove dejstvo, da je ob eksploziji jedrske bombe leta 1945 v Hirošimi kot edini preživeli organizem ostalo le drevo ginka. Raslo je približno kilometer od udara.
Varni pred vlomilci v svojem domu

STANOVANJE
Poletje je čas, ko smo pogosteje zdoma, gremo na dopust ali se odpravimo kam čez vikend, tako pa naše bivališče postane vaba za nepridiprave in načrtne vlomilce. Tisti, ki so že doživeli vlom v hišo ali stanovanje, pravijo, da so imeli predvsem zelo neprijeten občutek kršenja zasebnosti. Zoprno jim je bilo, da se je tuja oseba dotikala njihovih stvari in se gibala po stanovanju. Seveda poleg tega, da so jih oškodovali.
Težko pa se je znebiti tudi strahu, da bi se to lahko spet zgodilo, zato je dobro preveriti, kako varni smo. Misel, da je nevaren le dopustniški čas, je pravzaprav zavajajoča. Naš dom je prazen tudi takrat, ko smo v službi oziroma ko se odpravimo za uro ali dve po opravkih. Še slabše je, če smo preveč brezskrbni in puščamo vhodna vrata ves dan odklenjena, kar je bilo na podeželju včasih kar v navadi. Ko delamo na vrtu ali smo kje v kleti, si navsezadnje lahko kdorkoli drzne vstopiti, čeprav smo doma. Če pa vlomilca presenetimo, smo celo sami v nevarnosti.
Barvita ogrlica za poletne dni

Poletje je čas lahkotnih modnih dodatkov. Če radi ustvarjate, si lahko iz nekaj preprostih materialov izdelate unikatno ogrlico v barvnih prelivih. Za njeno izdelavo ne potrebujete posebnega orodja, delo pa vam bo vzelo le dobro uro. Izberite barvo, ki se bo lepo podala k vašim poletnim oblačilom, in se lotite ustvarjanja.
Potrebujemo: lesene kroglice v poljubni velikosti, belo in izbrano akrilno barvo, akrilni lak, satenast trak, čopič in nekaj lesenih palčk za lažje barvanje
Količina kroglic je odvisna od želene dolžine ogrlice in njihove velikosti. Vse lahko kupite v trgovinah z materialom za ustvarjanje, nekaj osnovnih pripomočkov pa pogosto najdete tudi pri nizkocenovnih ponudnikih. Satenast trak v različnih barvah je na voljo tudi v cvetličarnah.



