Ambasadorji, pričarajo nasmehe na obraze

Da stik z živaljo blagodejno vpliva na počutje ljudi, je znano; da je mogoče s pomočjo živali, zlasti konj in psov ublažiti marsikatero čustveno in tudi fizično težavo, sprostiti napetost ali le izboljšati razpoloženje, prav tako. Zato so živali in njihovi vodniki vse bolj zaželeni v številnih ustanovah.  Pričaramo nasmehe na obraze tistih, ki to najbolj potrebujejo, pravijo v Ambasadorjih nasmeha, prvem slovenskem društvu za terapijo s pomočjo živali.

»Vse se je začelo jeseni 2004, ko smo se Katarina Kafadar, Petra Štrus in Špela Drnovšek odločile svojo ljubezen do ljudi in živali razdajati na drugačen način. Že leto prej smo začele s svojimi psi in s pomočjo Društva za zaščito živali Ljubljana obiskovati zavod za slepo in slabovidno mladino, vendar pa je želja po večji organiziranosti postajala vse močnejša. Ustanoviteljice smo se zato izšolale v avstrijskem društvu Tiere als Therapie in njihov način šolanja terapevtskih parov ter obiskov prenesle na slovenska tla. Ustanovile smo organizacijo, ki starejšim, osamljenim in invalidnim ter otrokom omogoča popestritev pustega vsakdanjika in rehabilitacije v različnih ustanovah ali doma, ter jo poimenovale Slovensko društvo za terapijo s pomočjo živali - Ambasadorji nasmeha. Ime samo najbolje ponazarja naše poslanstvo - kamorkoli pridemo, želimo predramiti nasmeh na obrazu, pa čeprav le za trenutek, saj ga v ozadju večkrat spremljajo huda bolečina, žalost, osamljenost ali dolgočasje,« pravi Špela Drnovšek, predsednica društva Ambasadorji nasmeha.

Pes in vodnik – terapevtski par
Terapevtski par sestavljata šolana vodnik in žival, ki je največkrat pes. Pes, ki mora biti star najmanj dve leti, mora biti izjemno dobro socializiran, odnos med vodnikom in psom pa mora temeljiti na vzajemnem zaupanju. Opraviti morata šolanje, ki se konča z izpitom za psa in vodnika (teoretični in praktični del), nato pa mora par opraviti še tri obiske pod nadzorom, šele nato pa se lahko poda na samostojno pot. Obiskujejo domove za ostarele, šole, vrtce, domove za slepe in slabovidne, domove za prizadete in druge ustanove, kamor jih povabijo, delajo pa tudi individualno.
Ambasadorji nasmeha že od vsega začetka obiskujejo stanovalce domov za starejše občane. Tu živijo zanimivi ljudje z zelo raznovrstnimi težavami. Nekateri med njimi so še pri močeh in se veselijo vsakega dneva posebej, našli so si družbo in prijatelje, udeležujejo se številnih aktivnosti in kakovostno preživljajo jesen življenja. Veliko starostnikov pa je precej osamljenih. Poleg fizičnih bolečin in bolezni jih pogosto pestita še depresija in demenca.
Stane in Katana se enkrat na mesec družita s stanovalci doma v Ribnici. Takim vrstam obiskov pravijo »meet and greet« (srečaj se in se pozdravi), njihov namen ni vnaprej začrtan. Pomembno je, da se uporabniki zabavajo, da se malo razvedrijo in se nasmejejo.
Zvone in Zoja pa obiskujeta stanovalce v domu na Taboru, kjer je Zvone tudi zaposlen. Ker stanovalce dobro pozna, se jim lahko bolje prilagaja in postavlja tudi konkretne cilje, ki naj bi jih dosegli s takim obiskom.
V domu na Poljanah terapevtska para obiskujeta dve skupini stanovalcev. V glavnem gre za hrome ali slabo pomične posameznike, ki se vsakega obiska kužkov zelo veselijo. Kot pravi Jožica, ki z Arijem obiskuje dom dvakrat na mesec, ju nekateri stanovalci pričakajo že pred vhodom, Arija pa komaj zadržuje, saj prekipeva od energije; starostnike pozdravi, jih poprosi za briketek, nato pa pokaže še kak trik ali vragolijo. Stanovalci se zabavajo ob aktivnem kužku, vodnica jih spodbuja, da se spomnijo imena psa, koliko je star in drugo. Na ta način si urijo spomin. Včasih malo potelovadijo. Bolj okretni se morajo skloniti po žogico in jo vreči psu. Če bi stanovalec rad dal Ariju briketek, a ga roke ne ubogajo, mu Ari pomaga sam; s smrčkom ga drega toliko časa v roko, da jo razpre in najde priboljšek.
Tudi Mini je klovn posebne sorte. Velik, rdečerjav seter je, zato se ga številni ustrašijo; kmalu pa se spomnijo, da so ga vendarle že videli. Stanovalce najbolj zabava, ko Mini prisede na njihov stol in jih z glavo drega v roko in jih tako prosi, da bi ga božali.  Seveda pa dobi  Mini tudi različne naloge: najti mora priboljšek, ugotoviti, v kateri roki se skriva, včasih mora iskati žogo, ki mu jo njegova vodnica Neža skrije. Stanovalci ga pri tem glasno spodbujajo in ga nagradijo z bučnim aplavzom, če je uspešen, če pa ni, ga potolažijo s kakim priboljškom. »Saj bo drugič bolje«, ga tolažijo.
Delovna terapevtka Saša Novak, ki je ob obiskih vedno prisotna, pravi, da gre pri tem za doseganje več ciljev: preganjanje žalosti, urjenje spomina, koordinacije gibov (metanje žogic, česanje psov, zapenjanje in odpenjanje oprtnic). Predvsem pa za krajšanje časa in vračanje nasmeha na obraze. Nasmeh je namreč najlepše plačilo in zahvala parom. Psom je delo v užitek in veselje, kar tudi jasno pokažejo. So pa po takem obisku precej utrujeni, zato so nagrajeni z daljšim aktivnim sprehodom in z obilo čohanja in pohval za uspešno delo.

Ambasadorji tudi kokoši in kunci, konji
Irma in njen kuža Alvin sta glavna akterja novega projekta, ki ga uresničujejo v Centru za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Cirius v Kamniku, kjer je Irma tudi zaposlena. Ambasadorji nasmeha z ustanovo že dolgo sodelujejo in opažajo zelo pozitivne rezultate pri otrocih, ki tam prebivajo. Otroci se psov in njihovih spremljevalcev vedno razveselijo in se med obiskom izjemno sprostijo. Z letošnjim šolskim letom je Irma začela delati še bolj sistematično. »Projekt so v ustanovi z veseljem podprli tako vodje kot drugi strokovni delavci. Vanj se vključujejo knjižničarka, terapevti, vzgojitelji. Četrtki so postali "pasji" dnevi, ta dan Alvin preživi ves dan z nami in tega se poleg mojih učencev veselijo tudi drugi učenci in zaposleni,« pravi Irma.
Meta, ki je učiteljica razrednega pouka na osnovni šoli v Dravljah, pa letos v šoli s svojo psičko Lizo uresničuje READ program (branje s pomočjo psa), ki prav tako daje zelo dobre rezultate. Meta in Liza delata individualno tudi z osemletno deklico, ki se zelo boji psov in, kot pove, je ta strah z vsakim obiskom manjši.
Psi pa niso edine živali, ki jih imajo Ambasadorji nasmeha. Glavna zvezda je zadnje čase kokoška Mici, povpraševanja po njenem obisku je predvsem v vrtcih tolikšno, da z lastnico Cvetko ne moreta vsem ustreči. Tudi zato ne, ker ima Cvetka tudi kunčico, ki prav tako redno hodi na obiske predvsem k najmlajšim, ima pa tudi konja. No, konja v razred ali dvorano težko pripelje, zato so po navadi obiski kar pri Cvetki doma. Kot pravijo vodniki, ob obiskih z živalmi v vrtcih in šolah pogosto ugotovijo, da se nekateri otroci še nikoli niso dotaknili žive živali, zato je navdušenje nepopisno in pogosto so ti obiski še več dni predmet pogovorov.
Društvo Ambasadorjih nasmeha je neprofitna organizacija, svojih obiskov ne zaračunavajo, vodniki delajo kot prostovoljci, skušajo se dogovoriti le za pokritje potnih stroškov. Za tovrstno delo so primerni vsi psi, da so le primerno izšolani, dobro socializirani in z vodnikom sestavljajo uigran par. Povpraševanje po obiskih je veliko, žal pa je večina vodnikov še v službah, zato v svoje vrste z veseljem vabijo tudi upokojence s psi ali s kako drugo primerno živaljo. Naslednji seminar bo že 26. januarja.