Cenim ženske, ki so na strani ponižanih in razžaljenih

Ženske so v dolgem in razburkanem življenju Borisa Pahorja, enega najpomembnejših slovenskih pisateljev v mednarodnih razsežnostih, igrale pomembno vlogo. Ob dnevu žena, 8. marcu, smo mu zastavili nekaj vprašanj.

Od vseh lastnosti Boris Pahor pri ženskah najbolj ceni, da so na strani ponižanih in razžaljenih. Tako jim je stopil v bran on, ki je kot študent prebral Ponižane in razžaljene F. M. Dostojevskega in se odločil, da bo to vodilo njegovega pisateljskega dela. Ponižani in razžaljeni so bili primorski Slovenci, prisiljeni odreči se svoji identiteti, ujetniki v taboriščih, zreducirani na številke, lačni in - najhuje - otroci, ki doživljajo nasilje domačih.
Ženske so v življenju Borisa Pahorja zelo pomembne. Najprej pobožna, inteligentna mati, ki mu ni mogla odpustiti, da ni veren. »Žal mi je  tistega, česar ne čutim, nisem zmožen narediti samo zaradi ljubega miru,« pravi pisatelj. Imel je tri sestre, ki jih omenja v svojih delih: eno je leta 1919 vzela španska gripa, po duši sorodna Marica je umrla za jetiko, stara komaj 27 let, ko se je Boris vrnil iz sanatorija, Evelina, ki je umrla pred kakimi desetimi leti, pa ga je podpirala do konca svojega življenja. Ima tudi hčer in vnukinjo (poleg sina in vnuka). 
Imel je srečo, da se je prek ljubezni povezal z ženskim svetom, a ne ljubezni na prvi pogled, temveč preko dialoga o pomembnih temah. Tako se je razvila kratka ljubezenska zgodba z Danico Tomažič, Mijo v njegovih delih, katere življenje se je tragično končalo. Spremljala ga je skozi taboriščno izkušnjo.  Nato katarzična ljubezen do bolničarke Arlette v francoskem sanatoriju, ki je v preživelem taboriščniku, obsojencu na smrt, prebudila vero, da je poleg nepopisnih grozot mogoča starodavna rešitev: ljubezen, ki je edino upanje, da je še vredno verjeti v življenje. O tem govori knjiga Spopad s pomladjo. Arlette ni prišla za njim v razburkani Trst. Dve leti jo je čakal, potem pa je srečal Radoslavo Premrl - Živko, kakor jo je poimenoval ob prvem srečanju na barkovljanskem nabrežju. »V globini sta si bili podobni, obe sta v pismih znali opisovati naravo na intenziven način.«

Radonči in Bobo
Živka, Rada, Radonči, Radoslava Premrl Pahor je bila iz ugledne in bogate družine, ki je tragično plačala svojo načelnost. Njen stric je bil glasbenik Stanko Premrl, avtor slovenske himne, brat pa narodni heroj Janko Premrl - Vojko, krščanski socialist, o čigar smrti gre ljudski glas, da se ga je zaradi načelnosti in kritičnosti do brezvestnega početja komunistična oblast sama rešila, hkrati pa ga razglasila za junaka,  kar je v resnici tudi bil. To v knjigi Moj brat Janko – Vojko omenja Radoslava, ki se je partijski oblasti zamerila že prej, ker je bila samo partizanska učiteljica in se ni hotela vključiti v politiko, kasneje pa jo je za moževe pripombe v reviji Sidro kaznovala še z odpustom iz službe.
Bila je intelektualka: pisateljica in prevajalka, načelna, žlahtna osebnost, ki se ni bala svojih čustev in se ni menila za pritlehnosti. Pisatelj obžaluje, da je ostala v njegovi senci. Razumela je njegovo potrebo po svobodi in spoštljivo ter z ljubeznijo sprejela njegovo vagabundstvo, bolečino pa ponosna, kot je bila, zaklenila v svoje srce. Velika dama, za katero velja Kosovelov stih: »Poslednja resnica človeka je zmaga lepote.« 
Za pisatelja je bila pravi »božji dar. Brez njene podpore in dela ne bi bilo niti revije Zaliv niti njegovega pisateljskega dela. Knjiga o Radi je nastala v čast in zahvalo ženski, ki je »bila raje nesrečna z njim kakor brez njega« (ta stavek si je izposodila iz romana Gigi francoske pisateljice Colette) in se je poročila z njim kljub temu, da ji ni mogel obljubiti večne zvestobe. »Bila sva, kakor pravi Camus, samotna in solidarna drug do drugega.« Njuna zveza je trajala 58 let. O njunem srečanju, srečanju dveh brodolomcev, ki sta imela za seboj fašistične zapore, preganjanje, ponižanja, ona pa tudi veliko tragedijo primarne družine, govori v noveli Dihanje morja. Njunemu slovesu je posvečena Knjiga o Radi, dnevnik pisateljevih razmišljanj v času ženinega bivanja v bolnišnici in po njeni smrti (2009 – 2011), »ko je postal nekakšna kronika dob sonca in dob senc polstoletnega solidarnega sožitja z drago osebo«, kakor je zapisal v uvodu.

Če primerjate generacije žensk v svojem življenju: generacijo svoje žene, hčere, vnukinje …, katere razlike najbolj opazite?
Trst kot obmorsko mesto s prebivalci iz vsega zaledja je bilo srečno mesto blaginje in mediteranske sproščenosti. Zato je bilo v marsičem bolj »napredno« kot druga mesta. Slovenske ženske so bile kulturno-socialno razgledane, po prvi svetovni vojski se je tu pa tam katera v javnosti pojavila v hlačah, tako Dani Tomažič in tako je moji ženi Radi kot študentki na Vipavskem župnik očital, da se vozi s kolesom v hlačah. Nova generacija pa je vsa v hlačah, tudi ko bi estetika svetovala, naj tako ne poudarja svojih oblin. Moji sestri in prijateljice študentke so bile vse za pravice ženskega spola, a niso bile organizirane.

Kako vidite posledice emancipacije žensk? Kako vidite njihov vpliv na družino in družbo?
Emancipacija je pretrgala tradicionalno razmerje do ženske v družbi, to je velik plus, zgodovinski razvoj, ki popravlja socialni položaj v imenu enakopravnosti, in pravica, hkrati pa odpravlja moralno, psihološko zapostavljenost, posebno krivičen verski odklon od Eve dalje. V tem gre za pravo renesanso, ki jo praznoglave izkazujejo s tem, da kadijo na ulici …
Mislim, da je emancipacija vplivala  kot razodetje za tiste, ki so jo prav dojele in takó tudi doživljale, rešene nizke vloge seksusa, grešnega mesa na eni strani ter standardnega mesta v kuhinji in pri otrocih na drugi. Svobodna izbira poklica je ne le priznanje avtonomnosti, ampak tudi valorizacija umske sposobnosti. Težave seveda nastanejo, ko gre za sočasno potrditev materinstva, če ni pomoči vrtca, starih staršev ali pomočnice. Brez te solidarne naklonjenosti je tudi poklicna avtonomija lahko težko izvedljiva.

Se vam zdijo zdajšnje ženske vplivnejše, srečnejše, bolj zadovoljne kot nekoč?
Vsekakor so vplivnejše, srečnejše in bolj zadovoljne, ker imajo možnost, da si izberejo želeni poklic; vendar morajo imeti veliko srečo, da najdejo, če se poročijo, razumevajočega partnerja. Kjer tega ni, tudi avtonomija lahko ni mogoča ali gre celó spopad z moško dominacijo. Na to morajo biti pripravljene, zelo pripravljene, preden pride do pravega spopada. Malo sledim poročilom kronike, a videti je, da marsikatera ženska reagira fizično zato, da ne podleže, medtem ko bi morala ukrepati prej.

Kako doživljate vpliv žensk na politiko v Sloveniji? Je v Italiji kaj drugače?
Vtis imam, da se zelo dobro uveljavljajo, dobro utemeljujejo svoja stališča, trezno razpravljajo, tudi poglobljeno. V glavnem doživljajo zasluženo spoštovanje in ugled. Italijanke se razlikujejo po temperamentu, so bolj glasne, posebno v diskusiji. Nisem jih še poslušal v poslanski zbornici, v razpravah na televiziji, kjer nastopajo moški in ženske, pa večkrat govorijo vsi obenem, pri tem pa ženski glasovi niso prav nič bolj prevladujoči … Naša televizija takega uprizarjanja sploh ne bi oddajala.

Do katerih osebnosti ženskega spola gojite občudovanje, katere lastnosti cenite in zakaj?
Občudujem predvsem zdravnice, ki so marsikdaj prave filmske zvezde, takó da jih človek ceni in se hkrati čudi njihovi izbiri. Potem cenim sodnice in odvetnice, znanstvenice, arhitektke – vse so nekako predstavnice konkretnega humanizma, pravice in na strani ponižnih in razžaljenih. Ne maram pa vojakinj, čeprav imajo pravico, da si služijo kruh tako, ker pač nimajo druge možnosti; a žena in orožje je kontradikcija in terminis. V skrajnem primeru, ko gre za obrambo doma ali domovine, je mogoče spregledati, da je ženska fizično in moralno ustvarjalka življenja. »Ne da sovražim, da ljubim, sem na svetu!« je rekla Antigona. Revolver, strojnice in top pa so predstavniki smrti!