ŠE JE ČAS ZA USKLAJEVANJE POKOJNIN
Marinka Levičar
Boris Dolničar
Po več kot polovici mandata najvišjega, od leta 2005 enovitega organa upravljanja slovenskega pokojninskega zavoda smo nekaj vprašanj o njegovem delu, predvsem pa o reševanju problemov, ki tako ali drugače zadevajo upokojence in zavarovance, zastavili njegovemu predsedniku, 73-letnemu upokojencu Ivanu Sisingerju.
Najpomembnejša naloga organa, ki ga vodite, je vsekakor obravnava sistemskih vprašanj obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Kako učinkoviti ste bili pri tem, kateri predlogi in pobude za spremembe so bili za upokojence najpomembnejši?
V tem obdobju je za upokojence najvažnejša sprememba prav gotovo v tem, da je leta 2005 s prihodom vlade Janeza Janše država prevzela in pokrila velik dolg, ki je nastal v preteklosti zaradi zniževanja prispevnih stopenj in odprave zavodovega rezervnega sklada. Zavod se je zato moral ob vsakokratnem mesečnem izplačilu vseh svojih obveznosti zadolževati pri bankah, zaradi česar se je iz leta v leto povečeval dolg, za katerega pa niso bili krivi ne zavodovi organi, ne njegovo vodstvo in tudi ne slovenski upokojenci. Odtlej pa pokojninski zavod posluje brez najemanja posojil in z izravnanimi odhodki in prihodki, saj mu vlada prek finančnega ministrstva sproti zagotavlja vsa manjkajoča sredstva za poravnavanje obveznosti do upravičencev ...
