Z radovednostjo in učenjem do dobrega staranja
NAŠ POGOVOR
Nives Ličen
Nives Ličen je upokojena raziskovalka na področjih andragogike in antropologije. Vse življenje se ukvarja z izobraževanjem, posebej s skupnostnim izobraževanjem in izobraževanjem starejših, pripravlja pa tudi serijo učbenikov Skupnostno izobraževanje za začetnike. V zadnjih letih je s sodelavci opisala novosti na področju izobraževalne gerontologije v treh knjigah. Leta 2022 je izšlo delo Homo senescens: dolgoživost in izobraževanje starejših, leta 2023 Homo senescens II: izbrane teme, lani pa monografija Vedno radovedni: izzivi in priložnosti za učenje starejših odraslih na univerzah. Je tudi idejna pobudnica razvoja Modre fakultete na Univerzi v Ljubljani, ki ponuja drugačen pristop k učenju v tretjem življenjskem obdobju.
Modra fakulteta je program vseživljenjskega učenja, namenjen starejšim od 55 let, ki se želijo tudi v zrelih letih učiti novih stvari, razvijati svoje interese in se družiti z drugimi. Kako se je razvila ideja o tej obliki izobraževanja starejših?
Ideja je nastala ob opazovanju »novih starih«, ljudi, za katere pravimo, da so v »najboljših letih«, »zlati dobi« oziroma »dobi aktivne modrosti« ter so ustvarjalci in ne posnemovalci. Učenje nam pomaga, da ostajamo radovedni, ohranjamo stike z ljudmi in novostmi ter se lažje znajdemo ob spremembah. V obdobju po 50. ali 60. letu pa ima učenje še eno razsežnost: pomaga nam odkriti nove interese in razviti sposobnosti, za katere morda prej nismo imeli časa. Modra fakulteta je nastala na Univerzi v Ljubljani po zgledu gibanj na drugih velikih univerzah (na primer gibanje »starosti prijazna univerza«). Na Univerzi v Mariboru deluje Center za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje, ki ga vodi dr. Lučka Lorber. Poleg tega na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru deluje Zrela univerza, na Univerzi na Primorskem nastaja njihova Modra fakulteta, na Univerzi v Novem mestu pa Srebrna univerza.
Pomembno se nam zdi, da se univerze odpirajo tudi starejšim študentom, saj so bile dolgo namenjene predvsem mladim. V dolgoživi družbi se spreminja tudi razumevanje univerze. Znanje naj bo dostopno, ljudje pa lahko v različnih življenjskih obdobjih vstopajo na univerzo. Starejši se vpisujejo denimo na doktorski študij, ker želijo raziskovati neko področje. Modra fakulteta je nastala kot del programov vseživljenjskega učenja oziroma neformalnega izobraževanja starejših in spodbuja različne vloge starejših. Pomembno je, da starejši na univerzo ne prihajajo le kot poslušalci, temveč tudi kot ljudje z bogatimi izkušnjami, ki lahko prispevajo k učenju drugih, raziskovanju in sodelovanju s skupnostjo. Taka univerza je prostor srečevanja generacij in različnih vrst znanja ter s tem prispeva tudi k odpravljanju predsodkov o starejših in starizmu.
Lani ste na Festivalu za tretje življenjsko obdobje prejeli priznanje za inovativne prakse vseživljenjskega učenja, medgeneracijskega sodelovanja in odpravljanja stereotipov o starosti. O kakšnih oblikah govorimo in kako ste to dosegli?
Leta 2025 je Modra fakulteta prejela dve priznanji: eno v okviru Festivala za tretje življenjsko obdobje, drugo pa od Andragoškega centra Slovenije za»izjemno zgodbo o vseživljenjskem učenju«. Veseli nas, da je strokovna javnost opazila naše inovativno delo. Govorimo o oblikah, ki jih razvijamo skupaj s starejšimi študenti in raziskovalci, da bi ustvarjali nove prakse za nove oblike staranja. Spodbujamo sodelovalno raziskovanje in akcijsko učenje ter sledimo potrebam raznovrstne skupine starejših. Znane pristope, kot so predavanja in tečaji, smo nadgradili z medgeneracijskimi razvojnimi skupinami, v katere vključujemo mlajše in starejše študente; ti skupaj rešujejo konkretne probleme. Primer takega programa je bil izziv oblikovanja inkluzivne tematske poti, pri čemer sta sodelovali upokojeni strokovnjakinji s področja turizma in izobraževanja ter študentki Modre fakultete skupaj z mladimi študenti s področja turizma in izobraževanja. Inovativni pristopi nastajajo tudi pri povezovanju starejših strokovnjakov z lokalnim okoljem. Učitelji in študenti Modre fakultete denimo sodelujejo z Muzejem za oblikovanje in arhitekturo v projektu Muzej v skupnosti ter z metodo oblikovalskega razmišljanja ustvarjajo nove ideje in dejavnosti. Če moram na kratko odgovoriti na vprašanje, kako, bi rekla: s sodelovalnim učenjem in raziskovanjem.
Kolikšno pa je zanimanje za vpis v izbirni predmet Izobraževanje starejših odraslih, ki ste ga razvili na Filozofski fakulteti v Ljubljani?
O izobraževanju starejših odraslih smo v okviru študija andragogike imeli že veliko tem in seminarjev. Z dolgoživo družbo pa na univerzah nastajajo novi samostojni predmeti, kot so na primer Pravo in staranje, Psihologija staranja, Sociologija staranja, Antropologija staranja, Management staranja, Arhitektura in dolgoživa družba, Gerontološko socialno delo, Kulturna gerontologija … Namen teh predmetov in študijskih programov je prenos znanja mlajšim generacijam ter spodbujanje raziskovanja, saj dolgoživost odpira nove poglede na celotno življenje, ne le na staranje. Prek sistema mikrokreditov gre tudi za prenos znanja zaposlenim, ki se želijo ukvarjati z novimi področji. Dolgoživost vpliva na vsa področja življenja, od kozmetike in zdravil do financ in potovanj, od medijev do športa, od medicine do mode, zato so potrebna nova znanja.
Danes vsi poudarjajo vseživljenjsko učenje. Je ta oblika lahko tudi motivacija za podaljševanje rednega dela oziroma reaktiviranje upokojencev, posebej v poklicih, kjer ljudi primanjkuje?
Izobraževanje starejših vključuje številne oblike bolj ali manj organiziranega učenja. Starejši si lahko z neformalnim izobraževanjem pridobijo nove kompetence, tudi za delo, če to želijo. Nekateri želijo nadaljevati delo, spremljajo razvoj na svojem delovnem področju in se učijo z delom. Za pridobivanje znanja za delo se lahko vključijo v različne oblike dopolnilnega izobraževanja, kar je opazno na področjih, na katerih osnovno poklicno delo končajo prej (na primer vojaki, športniki). Večina starejših pa ob koncu delovnega obdobja občuti svobodo. Vedeti moramo, da so poti lahko zelo različne. Po upokojitvi nekateri začnejo potovati, kar je prav tako povezano z učenjem novega. Učimo se, ko beremo, se pogovarjamo, raziskujemo družinsko zgodovino, ustvarjamo, sodelujemo v skupnosti … Učimo se tudi ob neprijetnih izkušnjah. Ko sem v svoji raziskavi ženske, starejše od 55 let, spraševala, kdaj so se največ naučile, je neka gospa dejala, da takrat, ko so se dolgo pravdali po sodiščih. Druga pa je rekla, da takrat, ko je zbolela mama.
Kako motivirati zdrave in sposobne upokojene ljudi za dodatno delo? Sedanje omejevanje števila ur je nestimulativno, izplačila prek različnih pogodb ali avtorskih honorarjev pa so za podjetja draga in za tiste, ki še delajo, neugodna.
Tudi za delo po upokojitvi je treba poiskati nove oblike, bolje prilagojene dolgoživosti. Najpomembneje je, da je delo upokojenih, ki želijo delati, pravno in finančno urejeno. Pravni sistem mora zagotoviti pravične možnosti za podaljšano delo. Poleg dela, ki ga ureja trg, je za starejše pomembno tudi prostovoljno delo. V obeh primerih potrebujejo znanje. Če razmišljamo o izobraževanju starejših za dodatno delo, moramo na primer odpreti sistem mikrodokazil ali drugih oblik z delom povezanega izobraževanja, tako da se bodo lahko vključevali vsi, ki so motivirani, da bi še naprej delali. Zelo učinkovite so oblike medgeneracijskega učenja v delovnem okolju, ko postanejo mlajši mentorji starejšim. Nekatere delovne organizacije načrtno vpeljujejo oblike medgeneracijskega sodelovanja, na primer medgeneracijske skupnosti prakse.
Vaše vprašanje je govorilo o »zdravih in sposobnih«, temu bi dodala še »ki želijo delati«. Med starejšimi je žal veliko revnih, ki potrebujejo dodatni zaslužek, ali pa nevidno delajo v svojih družinah, ker skrbijo za bolne starše. Večino bremena dolgotrajne oskrbe še vedno nosijo svojci. To pa so oblike dela, o katerih premalo govorimo.
V odnosu med delom in obdobjem po upokojitvi je zelo pomemben prehod, ki je lahko spodbudno ali pa zaviralno doživetje za nadaljnje delo. Upokojitev je v naši kulturi, v kateri je delo zelo pomemben del življenja, ena intenzivnejših življenjskih sprememb. Za nekatere pomeni osvoboditev, za druge pa izgubo ustaljenega ritma, poklicne vloge, vsakodnevnih stikov in tudi družbene moči. O prehodu je tudi v slovenskem okolju več uspešnih izobraževanj, tako denimo Ministrstvo za obrambo že leta izvaja program priprave na upokojitev. Na Modri fakulteti se je razvil program tranzicijskega izobraževanja, ki ga vodi dr. Urša Bratun. Gerontološko društvo Slovenije je oktobra organiziralo posvet o prehodu med delovno aktivnostjo in upokojitvijo. Izkušnje kažejo, da podpora zelo pomaga. Ob upokojitvi se nam ni treba odpovedati ne delu ne razvoju. Nasprotno, to je lahko obdobje novih začetkov. Mnogo starejših se odloči za mentorsko delo, za delitev svojega znanja.
Kako v izobraževanje pritegniti ljudi z nižjo izobrazbo? Kakšne oblike jim ponuditi in kako jih spodbuditi, saj pogosto slišimo, da so mnogi ob upokojitvi preutrujeni, da bi se dodatno izobraževali?
Upokojevanje je vsekakor zahteven proces prehoda, vendar ga ljudje doživljajo različno. Pred dnevi sem se pogovarjala z znanko, ki je bila dolgo ravnateljica velike srednje šole. Po upokojitvi se posveča samo svojim vnukom. To čuti kot svoje poslanstvo. Drugačna je zgodba gospe, ki obiskuje moj raziskovalni študijski krožek. Šele po upokojitvi se je začela izobraževati, ker se prej ni mogla. Osebne poti so različne, vendar pa, če pogledamo statistične podatke po evropskih državah, je med udeleženci izobraževanja za starejše več žensk in več dobro izobraženih (že v mladosti). Prav zato je nujno razvijati nove prakse, ki bodo nagovorile tudi druge skupine starejših. Zakaj? Preprosto zato, ker učenje prispeva k dobremu staranju in zadovoljstvu z življenjem ter je v pozitivni povezavi z zdravjem. Raziskave kažejo, da so miselna dejavnost, socialna vključenost in učenje povezani z dobrim počutjem. Vendar moramo biti previdni: učenje samo po sebi ni zagotovilo za zdravje, ni jamstvo, da bomo preprečili demenco ali druge bolezni. Vpliv učenja je širši. Ko se naučimo nekaj novega, okrepimo samozaupanje in dobimo občutek, da (še) napredujemo, okrepimo pozitivne občutke. Če se učimo skupaj z drugimi, je manj tudi osamljenosti. Vse to prispeva k zdravju.
Starejši pogosto rečejo: »To ni zame … že šole nisem preveč marala.« Tako prepričanje ni redko. Nekateri imajo iz šolskih let neprijetne izkušnje, povezane z ocenjevanjem, neuspehom ali občutkom, da niso dovolj sposobni. Toda učenje v poznejših letih je lahko povsem drugačno. Izhaja iz interesov posameznika, ocenjevanja ni, učimo se lahko ob pogovoru, na sprehodu, ob fotografijah, pri ustvarjanju, na tematski poti ali v raziskovalni skupini.
Za začetek ni treba imeti velikih načrtov. Dovolj je, da naredimo prvi korak. Morda je najpomembnejše sporočilo prav to: nikoli nismo (pre)stari za radovednost, smeh in zadovoljstvo. Včasih je za začetek dovolj, da najdemo dejavnost, ki nas zanima. Učenje se začne z radovednostjo! Odgovor je preprost: vzbuditi radovednost, spoštovati izkušnje in prisluhniti starejšim študentom. Uresničitev pa ni tako preprosta. Razvijati moramo inovacije, ki nagovarjajo različne skupine. Tako kot jih potrebujemo pri avtomobilih in telefonih, potrebujemo inovacije tudi pri izobraževanju.
V večjih krajih je na voljo veliko različnih oblik učenja in izobraževanja, v manjših pač ne. Dostopnost javnega prevoza je slabša, ni primernih prostorov in ni predavateljev. Kako v takih skupnostih spodbuditi občane k učenju?
Eden od zanimivih raziskovalnih projektov, ki poteka na Filozofski fakulteti, je krepitev duševnega zdravja starejših z glasbo, književnostjo in likovnim ustvarjanjem. V tem projektu raziskovalci in raziskovalke skupaj s skupinami starejših razvijajo nove pristope, ki bi nagovorili tudi tiste iz bolj oddaljenih krajev in z manjšimi možnostmi za udeležbo v organiziranih oblikah izobraževanja v mestih. Ugotavljajo, da je pomembno, da se ljudem osebno približajo. V manjših krajih lahko uporabimo različne strategije skupnostnega izobraževanja in medgeneracijskega povezovanja. Vključimo lahko vsa društva v kraju, lokalne knjižnice in kulturna društva. Spodbudimo lahko tudi razvoj oddelkov, ki jih vodijo organizacije iz večjih središč. Ena od možnosti je izobraževanje na daljavo.
Nekateri imajo glede učenja na daljavo pomisleke – bodisi zato, ker so digitalno slabše opremljeni, bodisi zato, ker menijo, da je učenje v živo v skupnosti bolj učinkovito in prijetno. Fizična navzočnost marsikoga prisili, da odide od doma, ostaja del resnične skupnosti in je socialno vključen.
Učenje na daljavo ima prednosti in pomanjkljivosti. Ena od prednosti je, da omogoča dostop do znanja tudi ljudem v oddaljenih krajih, ki sicer ne morejo priti v središče. Na Modri fakulteti poteka tudi Duhovna akademija, ki jo izvaja Teološka fakulteta. Predavanja potekajo v živo in na daljavo. Ovira pa je, da morajo biti starejši digitalno pismeni, da se učenja na daljavo sploh lahko udeležijo, zato je treba najprej organizirati neko obliko usposabljanja ali podporo za razvoj digitalnih spretnosti za tiste, ki to potrebujejo, da imajo enake možnosti za dostop. Postavlja se tudi vprašanje o vlogi umetne inteligence, ki odpira veliko možnosti za podporo učenju in individualizirano učenje, vendar so zanjo potrebne digitalne spretnosti in kritična presoja.
Glede na to, da se vse življenje ukvarjate z izobraževanjem – kakšna znanja po vaših izkušnjah najbolj potrebujejo starejši? Ali drugače: kateri izobraževalni programi jih najbolj zanimajo?
Starejši so tako različni kot mladi in drugi odrasli, interesi so raznovrstni. Enako kot mladi se zanimajo za tehniko, humanistiko in šport. Zelo zanimiv je premik, ki so ga opazili v ZDA pri življenjskih navadah in interesih starejših. Ugotovili so, da so sodobni starejši bolj dejavni in mobilni, radi potujejo, zato se je njihova mreža Elderhostel (nastala leta 1975) razvila v Road Scholar (od leta 2010), ki ponuja izobraževalna potovanja. Zanimiva je tudi avstralska oblika moških delavnic (Men's Sheds), na katerih se udeleženci ukvarjajo z obdelavo lesa, vrtnarjenjem in projekti za lokalno skupnost. Če pa pogledamo izobraževalne programe, ki so na voljo v Sloveniji, je več zanimanja za jezike ter programe s področja humanistike, športa in gibanja.
V vse bolj individualizirani družbi je vse več odtujenosti, rahljajo se družinske vezi. Ali lahko prek izobraževanja starejše zvabimo iz njihove osame, jih vključimo v družbo, jim damo občutek, da so še vidni?
Najprej je gotovo treba razrešiti revščino in omogočiti pravičen dostop do dobrin. Na starost tudi ne moremo gledati le z enega zornega kota. Trenutno je zelo vplivna paradigma aktivnega staranja, ki včasih vodi v pričakovanja, da je starejša oseba nenehno dejavna. Nehote ustvarjamo občutek, da mora biti starejši človek ves čas zaposlen, družaben in pripravljen na nove izzive. Nekateri ljudje so bolni in tega ne zmorejo, drugim pa tak slog življenja morda ne ustreza. Pojavlja se nov pogled, ki ga imenujemo dobro staranje (ageing well). To je proces, v katerem posameznik kljub spremembam in omejitvam (oviranostim, bolezni) ohranja kakovost življenja, občutek smisla, avtonomijo in povezanost z drugimi.
Nikoli nismo (pre)stari za radovednost, smeh in zadovoljstvo.