Ko srce potrebuje podporo | Revija Vzajemnost
Naročite se
01 530 78 44
Arhiv PDF

Ko srce potrebuje podporo

Dobro počutjenovember '26Zdravje

Zdravje

Človek s srčnim spodbujevalnikom dobi zanesljivega sopotnika.

Ko človek prvič izve, da bo potreboval srčni spodbujevalnik, ki ga poznamo tudi pod imenom pacemaker, občuti tesnobo in nemir. Pojasnilo, da je naprava majhna in poseg rutinski, ne odžene strahu. Marsikdo si predstavlja odpiranje prsnega koša, mesece strogega počitka ter življenje, polno prepovedi in omejitev. A resnica je drugačna in veliko bolj spodbudna.

Preden bolniki dobijo srčni spodbujevalnik, so njihovi dnevi pogosto polni strahu in negotovosti, saj nikoli ne vedo, kdaj bodo občutili nenadno slabost, vrtoglavico, omotico ali doživeli kratkotrajno izgubo zavesti oziroma omedlevico. Zato mnogi začnejo opuščati vsakodnevne zunanje aktivnosti. Ko spodbujevalnik uredi srčni utrip, ti ljudje znova zaživijo s polno energijo.

Srčni spodbujevalnik je majhna elektronska naprava, ki jo zdravnik namesti tik pod kožo v zgornji del prsnega koša. Prek tankih žic oziroma elektrod je nenehno povezan s srcem. Njegova naloga je preprosta, a življenjsko pomembna, saj nadzoruje frekvenco srčnih utripov in električne impulze, ki potujejo po srcu. Srce ima svoj naravni spodbujevalnik, imenovan sinusni vozel. Iz njega se širijo impulzi, ki skrbijo za usklajeno utripanje srčnih votlin. Ko začne ta sistem pešati, se srčni utrip upočasni. Kardiolog se za vstavitev srčnega spodbujevalnika odloči, ko temeljito preuči bolnikove simptome, posnetke EKG in splošno zdravstveno stanje. Vstavitev običajno poteka v lokalni anesteziji, kar pomeni, da človek na operacijski mizi vse sliši, ne čuti pa ničesar. Pomembno je, da se že pred posegom dobro seznani s potekom operacije in ravnanjem po njej. Večina bolnikov lahko odide domov že naslednji dan. Nekaj dni je mesto posega lahko občutljivo na dotik, boleče ali rahlo otečeno. Oskrba rane je pomembna, da ne pride do okužbe. Znaki okužbe so rdeča in topla koža, oteklina, izcedek iz rane ter povišana telesna temperatura. Tudi na novo nastalo in vztrajno kolcanje je smiselno omeniti zdravniku.

Prve tedne po posegu se je treba izogibati dvigovanju težkih bremen in sunkovitim gibom z roko v vseh smereh. To obdobje je namenjeno temu, da se elektrode v srcu varno zasidrajo. Kasneje je telesna dejavnost dobrodošla; naj vključuje sprehode, kolesarjenje in lahko vadbo. Izogibati se je treba le kontaktnim športom, pri katerih bi lahko prišlo do neposrednega udarca v prsni koš.

Zanesljivi sopotnik za polnejše življenje

Kuhanje, uporaba mikrovalovne pečice, gledanje televizije in delo z običajnimi gospodinjskimi aparati so popolnoma varni, saj so sodobne naprave odlično zaščitene pred zunanjimi elektromagnetnimi vplivi. Previdnost je potrebna le pri uporabi mobilnih telefonov, ki jih ne smete nositi v žepu srajce. Med pogovorom je treba držati telefon ob tistem ušesu, ki je nasproti vstavljene naprave, še bolje pa je, da poteka prek zvočnika ali slušalk. Priporočena oddaljenost mobilnega telefona je vsaj 15 centimetrov od srčnega spodbujevalnika. Na letališču imejte pri sebi identifikacijsko kartico za vsadek in o njem obvestite varnostno osebje. Skozi varnostni sistem pojdite normalno in se pri njem ne zadržujte po nepotrebnem. Pri ročnem detektorju je priporočljivo opozoriti osebje na spodbujevalnik.

Vsakemu zdravstvenemu delavcu je treba povedati za vstavljeni srčni spodbujevalnik (tudi fizioterapevtu, zobozdravniku, radiološkemu inženirju …). Pred slikanjem z magnetno resonanco se posvetujte z zdravnikom, saj so nekateri sodobni spodbujevalniki pod določenimi pogoji z njo združljivi. Pomembni so redni zdravniški pregledi, na katerih kardiolog preveri stanje baterije, ki običajno zdrži od osem do dvanajst let. Hkrati lahko zdravnik delovanje spodbujevalnika prilagodi življenjskemu slogu bolnika, če ta sčasoma postane bolj aktiven. Iskren pogovor olajša stisko, saj ima človek, ko izve, da bo moral živeti z medicinskim pripomočkom, pogosto veliko vprašanj, ki jih ne zna ali ne upa zastaviti. Poleg pogovorov s svojci in prijatelji se je koristno pridružiti kateremu od društev, namenjenih zdravju srca. Dragocena so predvsem zato, ker človek dobi možnost vprašati tisto, česar mu med kratkim obiskom ambulante morda ni uspelo.

Po nekaj tednih ali mesecih srčni spodbujevalnik za večino postane nekaj, kar je preprosto tam. Človek ne razmišlja več o njem pri vsakem vdihu in koraku. Ljudje gredo sproščeno na dolg sprehod, v trgovino, na obisk, v gledališče ali na počitnice. Srčni spodbujevalnik ni znak, da se mora človek iz aktivnega življenja umakniti, temveč vstopnica, da se vanj spet varno vrne. Res pa je, da popravi le napako v »električni napeljavi«, za vse drugo pa moramo še naprej skrbeti sami. Spodbujevalnik uravna srčni utrip, ne »izbriše« pa drugih tveganj za nastanek bolezni srca in žilja, zato ostajajo vsakodnevna naloga posameznika skrb za urejen krvni tlak, zdravo raven sladkorja in maščob v krvi ter skrb za ustrezno prehrano in gibanje. Pomembno je opustiti kajenje ter omejiti pitje alkoholnih in energijskih pijač.

»Hvala, ker mi čuvaš srce«

Srčni spodbujevalniki so poleg tega, da so vse modernejši, tudi manjši in tanjši.

Gospa Vera, 78-letna upokojena profesorica, je z nami delila svojo izkušnjo: »Ko sem se med običajnim pospravljanjem po stanovanju vedno pogosteje morala usesti in ko sem že po nekaj stopnicah postala povsem zadihana, sem si mislila, da je to pač tako, ko si starejši. Potem sem nekega dne, pred dvema letoma, sredi kuhinje izgubila zavest. Takrat sem se prvič zares prestrašila. Ko so mi v bolnišnici povedali, da bom potrebovala srčni spodbujevalnik, se mi je po glavi podilo ogromno vprašanj. Najbolj me je plašilo, da se bo moje življenje ustavilo zaradi bolezni in bom povsem odvisna od zdravnikov in jemanja zdravil. Danes lahko rečem, da se je zgodilo ravno nasprotno. Operacija v lokalni anesteziji je potekala hitro. Bilo mi je malo ‘hecno’, ker sem vse slišala in so se z menoj ves čas posega pogovarjali. Ko se mi je utrip povrnil na normalno vrednost, sem začutila naval energije. Že naslednji dan sem odšla domov. Najprej sem bila precej previdna. Prvi teden sem le počivala in pazila pri dvigovanju roke. Prav tako nisem nosila ali dvigovala bremen, težjih od treh kilogramov. Med vožnjo z avtomobilom sem pod varnostni pas dala mehko blazinico, da mi nič ne bi pritiskalo na spodbujevalnik. Počasi in vztrajno sem spet začela opravljati stvari, ki sem jih prej zaradi slabega počutja opustila. Hodim na daljše sprehode in po vsakodnevnih opravkih, gospodinjim, se dobivam s prijateljicami in, kar mi pomeni največ, veliko časa preživim z vnuki, brez strahu, da bi vpričo njih omedlela. Redno hodim na kontrolne preglede in natančno poslušam navodila zdravnikov. Če bi lahko v tem trenutku položila kaj na srce človeku, ki je pravkar izvedel, da potrebuje to napravo, bi mu rekla: Kar pogumno! Ne prestraši se. Vprašaj zdravnika vse, kar te zanima, tudi če se ti zdi vprašanje še tako neumno. In ko bo poseg mimo, nikakor ne nehaj živeti. Sprva sem mislila, da se bom morala zaradi bolnega srca marsičemu odpovedati. Danes pa imam občutek, da sem prav zaradi tega majhnega spodbujevalnika življenju spet lahko rekla en velik DA. Pa še nekaj vam zaupam. Mojemu spodbujevalniku sem dala ime. Z njim se pogovarjam kot z osebo, ga pobožam prek kože in se mu vsakodnevno zahvalim za vso pomoč in podporo, ki jo daje mojemu srcu. Hvaležna sem, da tako lepo čuva moje srce.«

Nasveti za uporabnike spodbujevalnika:
– Redno hodite na zdravniške preglede.
– Vedno imejte pri sebi kartico o vstavljenem spodbujevalniku.
– Vsakega zdravstvenega delavca opozorite, da imate vstavljen spodbujevalnik.
– Prvih nekaj tednov po posegu dosledno upoštevajte navodila glede gibanja in obremenjevanja.
– Rano opazujte in ob znakih vnetja čim prej poiščite zdravniški nasvet.
– Mobilnega telefona ne nosite neposredno nad spodbujevalnikom.
– Pri močnih elektromagnetnih virih upoštevajte varnostna navodila.
– Gibajte se in živite čim bolj običajno, skladno s svojim zdravstvenim stanjem.
– Skrbite za zdrav življenjski slog.

Jasna Jukić Petrovčič, fotografiji: arhiv Društva za srce