Najlepša roža vrh planin - je mili jezik materin
Celjani profesorico Boženo Orožen srečujejo na univerzi za tretje življenjsko obdobje, učitelji na ekskurzijah, nekdanji dijaki pa jo videvajo na različnih poteh, saj veliko hodi naokrog.
Kot edinka je hči zgodovinarja Janka Orožna svojo življenjsko pot začela 31. oktobra 1929 v Celju. Med drugo svetovno vojno je bila družina izseljena v Srbijo. Na filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomirala leta 1954 in kasneje na brežiški in celjski gimnaziji poučevala slovenščino in ruščino. Še zdaj pa je zelo skrbna za jezik.
Po upokojitvi prof. Vlada Novaka so jo povabili v celjsko knjižnico, da bi nadaljevala z delom v domoznanskem oddelku. Sodelavec Marijan Pušavec je takole zapisal: »Nemir radovednega in v nenehno raziskovanje svoje širše in daljne okolice usmerjenega človeka v Boženi Orožen ni pojenjal niti po upokojitvi. Zavzeto, kakor se zna lotiti vsake stvari, je začela z domoznanskim krožkom, ki je prerasel v univerzo za III. življenjsko obdobje pri celjski knjižnici. Mnogi, ki so imeli to priložnost, so si jo zapomnili po vodenju strokovnih ekskurzij po Sloveniji in v zamejstvu - še prav posebej pa nosi v svojem srcu slovensko Koroško.«
Vse poti, na katere popelje svoje slušatelje, si najprej sama natančno ogleda. Kdor jo želi posnemati, lahko poseže po njenih vodnikih z naslovom Slovstveni in kulturnozgodovinski vodnik po Sloveniji. Šest jih je, za vsako pokrajino po en.
Zelo zanimive so njene razstave in literarni večeri, ki so vedno dobro obiskani, saj je živa enciklopedija. Je dobra recitatorka, čuteča, zelo občutljiva in preudarna. NAROD, DOM in JEZIK pri njej pišemo z velikimi črkami. Tudi prijateljstvo, ki ga zna gojiti in ohranjati. Tudi številne prijateljice ima, knjige, in njihova družba ji je nadvse ljuba.
Tiho, neopazno zna darovati, zlasti otrokom sirotam, drugim pa svetovati in pomagati s svojim znanjem. Zlati grb občine Celje je že prejela, a še vedno velja za tiho, pridno, skromno »mravljico«. Ob etiopskem pregovoru - kdor ne razdaja svojega znanja, je kot luč v vrču - se vedno spomnim nanjo, saj ga ona razdaja!
