Ribe se lovijo …
Nekaj v Sloveniji se je spremenilo, se vam tudi tako zdi? Ljudje potrpežljivo čakajo v dolgih vrstah, da bodo dali kostni mozeg za obolelo prijateljico. Za več desettisoč evrov plastičnih zamaškov so zbrali prijatelji za mladega invalida, da si bo lahko kupil boljšo protezo za nogo. Pol milijona rok je čistilo sončno deželo s prvinskim žarom, ki je bil prav nalezljiv. Kar po zraku je neslo vznesenost in ponos nabiralcev smeti, ko so polnili vreče različnih barv. Tudi tisti, ki so pobirali neorganizirano in individualno, so čutili, kako je po zraku z vetrom prihajalo nekaj opojnega, in mnogi so še nasledenji dan čistili Slovenijo, kar nekako morali so ven, po tisti opoj prvega dne. Ni čudno, da so v zraku prvi načrti, kako bomo Slovenci drugo leto spodbudili globalno akcijo “očistimo svet”. Morda se to komu zdi pretirano in celo smešno, a čas je tak, da nas sili rezmišljati globalno.
Dovolj je bil že izbruh vulkančka na Islandiji, katerega ime je komajda izgovorljivo in za katerega je komaj kdo vedel, da je prizemljil letala vse Evrope in še polovice Amerike zraven. Za tem vulkančkom ali poleg njega nas čaka Katla, veleognjenik, za katerega vulkanologi trdijo, da je doslej še vedno izbruhnil nekaj časa za Eyjafjallajokullom. Koliko časa bo Katla tokrat potrebovala, nihče ne ve. A ko bo vulkan izbruhnil, bo šale konec. Smeti gor ali dol, vprašanje je, ali bo Katlin pepel prekril vode in jih zastrupil z žveplom, bo zamoril vse, kar je zelenega v Evropi, in kako dolgo bomo potem še pobirali smeti, pravzaprav kako dolgo bomo potem še živeli.
Priznam, od malega sem katastrofično nastrojena. Katastrofe so me vedno zanimale, o njih sem brala in o njih sanjala. Potop, ogenj, potres, vetrovi, ki odnašajo stolpnice, mraz, v katerem iz oblakov brezšumno padajo kot hiša veliki kosmi snega ... Sanje so potem, čez dan, dobivale nekakšno potrdilo v znanstvenih teorijah 19. stoletja, ko je zgolj politična nespretnost zatrla eno najbolj zanimivih teorij o razvoju vrst življenja, ki jo je skoval francoski paleontolog Georges Couvier. Njegovo teorijo, da je svet vsake toliko preživel totalno globalno katastrofo, ki so jo preživela le najprilagodljivejša bitja in se potem v ugodnejših razmerah po svoje razvijala naprej, vse staro pa je izginilo, je povozil spretnejši in bogatejši Jean Baptiste Lamarck, začetnik teorije o skupni preteklosti organizmov. Pozabljena Couivierjeva teorija katastrofe je postala spet aktualna v drugi polovici prejšnjega stoletja, ko so kemiki, fiziki, astronomi in meteorologi, ki so se v okviru svojih ved ukvarjali z arheologijo, dokazovali, da ne drvimo v globalno pogubo prvič in da globalnega uničenja nismo zakrivili sami, ampak nam je bila zapisana že stotisoče let prej in so nam kot dediščino dali Maji in nam tam nekje v Mehiki zapustili koledar, ki napoveduje osmi konec civilizacije že čez dobrih 900 dni.
Človek se začne spraševati, ali naj ga bo strah, ali naj se raje pripravi in izuri za morebitno preživetje katastrofe, ali naj se spoprime z življenjem filozofsko in si reče: na vsakem izmed nas je, da se sam odloči, kaj bo naredil s časom, ki mu je bil dan.
