Otroci pripovedujejo
Na Festivalu za tretje življenjsko obdobje vsako leto razpišejo likovni in literarni natečaj za predšolske otroke in šolarje. O tem, kako otroci razmišljajo o staranju in starejših pričajo nagrajena spisa in risbici.
Ponuditi drobtinico ljubezni
Vsi kdaj rečemo, da si želimo nekoga ob sebi, ko bomo stari. Kljub vsem življenjskim izkušnjam in čeprav to vemo, pa moramo vseeno priznati, da ljudje velikokrat ostajajo sami. Še zlasti so to tisti starejši, ki izgubijo družino ali pa jih preprosto ne zanima.
Zakaj nas potem tako zelo moti, ko si naša babica najde nekoga, s komer klepeta po telefonu, ali pokliče ovdovelo sosedo, s katero si izmenjujeta kuharske recepte ali nasvete za pletenje in kvačkanje? Ker nam ni vseeno. Na žalost se tega premalokrat zavemo in tako puščamo ljudi, ki smo jih imeli tako zelo radi in ki so naredili res veliko za nas, osamljene, žalostne in ostarele. Vedno se izgovarjamo na eno in isto že zelo »zdrsano foro« - danes nimam časa.
Ko tudi sama velikokrat tako nesramno zavrnem babičine prošnje, se sploh ne zavedam, kako zelo jo prizadenem in kako me pogreša. Tudi sama jo vedno bolj pogrešam, vendar ljudje ne dojamemo, da nihče od nas ne bo večno tu. Na to me ves čas opominja nona, ki mi pravi: »Jutri je zame lahko prepozno.«
Osamljeni ljudje se zavedajo prihajajoče smrti in zato si veliko bolj želijo topline kot mi. Zakaj jim potem ne bi dali ali vsaj ponudili drobtinico ljubezni, topel nasmeh in objem, saj je to vse, kar potrebujejo od nas?
Rebeka Valenčič, 14 let, OŠ Miroslava Vilharja, Postojna
Moj dedek
Imam dedka, ki je star šestinšestdeset let in ga je pred štirimi leti zadela možganska kap. Zdaj ima prizadeto in hromo vso levo stran svojega telesa. Po stanovanju se giblje s palico, če pa gremo na sprehod, ga peljem z invalidskim vozičkom.
Dedek stanuje v Ljubljani in zanj skrbi babica. Ker nimam vsak dan časa, da bi ga obiskala, ga vsak večer pokličem po telefonu in mu zaželim lahko noč. Povem mu, kaj sem počela, kako je bilo v šoli in ali sem dobila kako dobro oceno. Včasih je žalosten in se ne počuti dobro. Takrat ga poskušam spraviti v dobro voljo.
Najlepše mi je, ko skupaj odidemo na vikend. Ta je na robu gozda in okoli njega je veliko ptic. Z dedkom jih opazujeva in za vsakega mu iz knjige preberem, iz katere vrste je, kako in kje živi, kje naredi gnezdo ter podobne stvari. Ko sem pri volji, mu priredim kak koncert z violino, ki jo igram, in takrat se vedno razjoče. Tudi on jo je igral, ko je bil otrok. Povedal mi je, da se je po kovčku, v katerem je bila violina, dričal po tivolskem hribu. Nekoč jo je celo pozabil v središču mesta, pri Prešernovem spomeniku, ker je šel raje s sošolci igrat nogomet. Domov se je vrnil z raztrganimi hlačami in brez violine. Mama, moja prababica, ga je samo pogledala in že je vedel, koliko je ura. Vrnil se je k Prešernu, a žal ga je violina še vedno čakala. Od tistega dne mu ni bilo treba več vaditi violine, ker so ugotovili, da to ni zanj. Včasih mi pripoveduje, kaj je delal, ko je bil mlad, kako je preplaval Savo, kako je bilo, ko je bil kot mornar na ladji in je potoval po svetu. Moj dedek je prava enciklopedija in zelo veliko se naučim iz njegovega pripovedovanja.
Pred kapjo je imel veliko prijateljev. Zdaj pa sem ugotovila, da to sploh niso bili pravi prijatelji. Ostalo jih je le še nekaj, ki ga obiskujejo. Resnično drži tisti pregovor, da v nesreči in bolezni spoznaš prijatelja.
Reven, reven pa res ni. Saj ni vse v denarju. Je pravi bogataš. Ima ogromno znanja, ki ga vedno deli naokrog, najraje pa z mano in mojo sestro. Kadar česa ne znava v šoli, ga vedno pokličeva in takoj nama pove pravilne odgovore. Čeprav ni reven, pa lahko trdim, da je bil pred štirimi leti oropan. Oropan je bil za svoje zdravje, ki ga od takrat tudi sama zelo cenim.
Maruša Kos, 10 let, OŠ Janka Modra, Dol pri Ljubljani
