Pokojnina – moja ali države depresija?
Četrtinska uskladitev pokojnin. Polovična uskladitev pokojnin. Upokojitev pri šestdesetih ali upokojitev pri petinšestdesetih? Kolikšne pokojnine lahko prenese državni proračun v prihodnjih dveh letih? Pokojninska reforma, da ali ne?
Takšna in podobna vprašanja so se minuli mesec ves čas kopičila v javnosti in pogosto povzročala pljuvanje po "teh prekletih upokojencih, ki molzejo državo, ki ničesar ne razumejo in vse nas potiskajo v še globljo krizo".
Če bi bil upokojenski nevednež, bi se umaknil od televizorja, se usedel v temačen kot in se počutil manjvrednega, odvečnega, malodane takšnega, kot so "kralji ulic", ki se opotekajo po pločnikih in prosjačijo za "drobiž". Morda bi celo sam sedel na katerega od vogalov v mestu.
A ker vem, da moja pokojnina ni nekakšna miloščina, temveč nespodobno, celo kazensko pregonljivo nizko vračilo države za moje redno mesečno plačevanje pokojninskih prispevkov, se ne umikam, ampak tolčem po mizi: krivična država, pojdi k vragu! Krivična vlada, strezni se ali pa te bom tožil!
Država, če bi bila fizična oseba, če bi bila punca, bi te poslal k psihiatru. Takšno izjavo sem pred leti že slišal, povezana pa je bila z Evropo. A tokrat govorim o dvajsetletni Sloveniji, ki je določen strankarsko tajkunsko privilegirani odstotek (manj kot en) svojega telesa v dveh desetletjih svoje pubertetne državne samostojnosti tako naphala z brezplačnimi sladicami, da zdaj z vsem telesom visi na nihajoči brvi in vsa onemogla bruha po meni. In če hkrati vem, da to ni punca, ampak skupnost dveh milijonov ljudi, je še toliko večja nuja po psihoterapiji države, njenih ustanov in stanja duha. Če sem 40 let nalagal v pokojninsko blagajno in jo redno in zadostno polnil, naj mi država zdaj ne stoka, da nima tega denarja. Če pa že stoka, naj mi nemudoma in brez populističnih izgovorov o kriznih razmerah in "socialnih transferjih" verodostojno pojasni, kako je zapravila moj prihranek, ter potem prevzame (ustavno, kazensko) odgovornost in mi vrne moj denar.
Preprosto tako in nič drugače, sicer ne priznam te države.
In ko bo država ali vlada to priznala in na podlagi tega prevzela odgovornost za vračilo mojih prihrankov (podobno kot izraz "upokojenec" mi tudi izraz "pokojnina" ni pri srcu, saj me tako prvi kot drugi izraz nepošteno pehata v nedelujočo družbeno sekundarnost), se naj predstavi z novo reformo sistema, ki naj bi ustrezala prihajajočim generacijam. Pri tem naj država in njeni funkcionarji nikar ne tolčejo po mizi in naj se vzdržijo kričanja, da imajo le oni prav. Modrost politike ni v tem, da posluša sebe in svoje piarovce, pač pa da zna prisluhniti, poslušati. Zna prisluhniti delavcu na težkem delovnem mestu, ki dokazuje, da ni sposoben delati tudi po 60. letu. Ali pa zna tudi presoditi, kaj je "težko delo"? Ali ve, kdo lahko dela tudi do 65. leta in dlje?
Spominjam se, kako mi je kolega na BBC v Londonu pred več kot 35 leti z malodane solznimi očmi na hodniku zaupal, da se mora še tisti teden brezpogojno upokojiti, ker je dosegel tedaj zakonsko določeno starostno mejo (ne spomnim se natanko, kolikšna je bila tedaj, bržkone tam okoli 60 let). "Jaz pa bi tako rad še naprej delal," je dejal. Meni je bilo tedaj manj kot 30 let, a sem vseeno sočustvoval z njim. Malce tudi vljudnostno, saj se nisem mogel povsem vživeti vanj. Tega se živo spominjam, saj sem zdaj tudi sam delno upokojenec korporacije BBC (in za nekaj let službovanja v njej zdaj že dobivam po približno 120 funtov pokojnine na mesec) ter pozorno spremljam polemične debate o pokojninski reformi na Otoku.
A nazaj v Slovenijo. Država, ki se je na ta mesec pred 20 leti plebiscitarno odločala, da bo samostojna, naj me s svojimi pokojninskimi načrti ne potiska v depresijo, ampak naj se znebi svoje depresije in naj se sama ozdravi, sicer bo treba to državno strankokracijo nemudoma in neizprosno poslati na prisilno zdravljenje.
