Lada Zei
Tako, pa smo spet preživeli praznike, ki pa nas niso zelo obremenili, ker so se dogajali samo dva praznična vikenda. Večina je praznovala doma, gledala ognjemet, pokala s šampanjci ali pa si v krogu prijateljev priredila nekaj zabavnih uric. So pa seveda bili tudi taki, ki so se basali pred televizorji in tam tudi zaspali. Prazniki so torej v resnici minili za upokojence brez večjih sprememb. Za nas je vikend kot vikend. Praznik ali nepraznik. Mi imamo čas vse vikende v letu in tudi vse dneve med vikendi. Razliko od vseh drugih vikendov v letu čutim v tem, da se ob koncu leta posvečam fiziki domačega hladilnika in vanj tlačim petkrat več, kot trdi proizvajalec v navodilu za uporabo. Zanimivo, da si hladilnik, vsaj naš, med prazniki pomaga sam, in to tako, da vključi intenzivno nočno izhlapevanje. Tako zjutraj vedno znova odkrijem, da so med mojim spanjem izhlapeli kosi gibanice, purana in drugih prazničnih dobrot. O tem sem se že večkrat posvetovala s družinskimi člani, a je bil vselej sprejet zaključek, da ni mogoče ugotoviti, zakaj hladilnik vpliva na hrano v obratnem sorazmerju z živo težo človeka. Prijateljice pravijo, da so tudi same zaznale ta pojav in vse bolj se mi zdi, da se uresničuje znanstvena fantastika Isaaca Asimova: zavladali so nam roboti.
Ne gre samo za stroje v kuhinji, ki nam krojijo življenje in brez katerih skoraj ne bi mogli več živeti. Gre tudi za tiste računalniške strežnike v bankah, ki s tvojega tekočega računa avtomatsko poberejo vsoto denarja ter jo čez dan ali dva vrnejo nazaj, ker da je prišlo do avtomatske napake, kot pojasni ponižen in prijazen človeški glas v strahu, da bi se komitent odpovedal storitvam njihovega bančniškega robota.
Zadnje dni roboti spreminjajo svet v globalnih virtualnih razsežnostih. Vse je drugače in vse je mogoče, odkar je z WikiLeaksom udaril Julian Paul Assange, avstralski novinar, domnevni posiljevalec in nedvomni sovražnik Imperija številka ena, ki ga tako kot v Vojni zvezd na mrtvo preganjajo, medtem ko ga podpirajo ljudje dobre volje, ga skrivajo, hvaležni za to, da je razkril, kar bi moralo ostati skrito. Ujetniki robotskega sistema, ki ga kot takega sploh nismo zaznali, od satelitov do hladilnikov, od bančnih kreditov do davkov, mi, ujetniki zbirk podatkov, statističnega razvrščanja, medijskega anketiranja in dviganja megle iz političnih kuloarjev, smo se nenadoma znašli na drugi strani: zdaj smo mi tisti, ki lahko opazujemo Velikega brata. Analitiki domnevajo, da poslej ne bo več mogoče v miru ne vohuniti ne poniglavo spletkariti zoper sisteme in poglavarje držav, ker je že skoraj vse postalo javno.
Mi, Slovenci smo to predvideli že pod Marijo Terezijo, saj imamo od takrat znameniti ljudski rek, po katerem ni nič tako skrito, da ne bi postalo očito. Če vse to drži, potem bomo končno izvedeli, kdo je kradel zase in kdo je v svobodni republiki podkuril ognje nestrpnosti in razpihal sovraštvo s pomočjo afer, ki nam jih nikoli ni zmanjkalo. Posledice takih spoznanj bi morale imeti nasproten učinek, kot smo ga vajeni: doslej se pri nas nikomur od padlih "junakov" ni zgodilo nič, pa naj so še tako na veliko kradli in lagali.
Od WikiLeaksa dalje je svet drugačen tudi pri nas. Ne podpirata nas več etika in morala, podpirajo nas računalniški spomin, pa avtomatski zapisi prisluhov, telefonskih pogovorov in robotski posnetki kamer na cestninskih postajah in v predorih, ki vestno beležijo, kdo je kdaj, kje in s kom ter kam ... Avtomatika oči in ušes Velikega brata vrača udarec in se kaže kot past za tiste, ki nosijo denar v kovčkih čez mejo in ga skrivajo na Kajmanskih otokih ali na Cipru. Ko bo WikiLeaks začel objavljati tudi zadeve, ki so zanimive za nas, državljane in davkoplačevalce dežele na sončni strani Alp, takrat, no, takrat bodo povsem nepomembna vprašanja o nenavadnem vedenju mojega hladilnika v noči na novega leta dan.
