Odločitev na referendumu ali kaj drugega?
Ustavno sodišče Republike Slovenije je 15. marca 2011 soglasno zavrnilo zahtevo državnega zbora Republike Slovenije, naj odloči, da bi z odložitvijo uveljavitve ali zaradi zavrnitve novega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) na referendumu nastale protiustavne posledice. S tem je dopustilo možnost referendumskega odločanja, če bo predlagatelj zbral dovolj podpisov za njegovo izvedbo.
Kako se je vse skupaj začelo? ZPIZ-2, ki naj bi omogočal finančno zdržnost tega sistema v prihodnje, je državni zbor sprejel 14. 12. 2010. Na zahtevo državnega sveta, ki je dal veto na sprejeti zakon, je državni zbor 23. 12. 2010 o njem vnovič odločal in ga tudi vnovič sprejel. Objavo in uveljavitev zakona (s 1. januarjem 2011) pa je preprečila Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, ki je 15. decembra 2010 vložila pobudo za vložitev zahteve za razpis zakonodajnega referenduma. Predsednik državnega zbora je zato moral določiti rok za zbiranje podpisov volivcev za podporo zahtevi za razpis. Zbiranje podpisov pa je bilo prekinjeno, ker je državni zbor sprejel sklep, naj ustavno sodišče odloči, ali bi z odložitvijo uveljavitve ali zavoljo zavrnitve ZPIZ-2 na referendumu nastale protiustavne posledice.
Razlogi zakonodajalca za nujnost zakona
V svoji zahtevi je državni zbor nanizal vrsto razlogov, ki naj bi utemeljevali nujnost uveljavitve ZPIZ-2. Naj povzamemo nekatere. Če novi zakon ne bi bil uveljavljen, bi nastopile protiustavne posledice, ker država po letu 2021 ne bi bila več sposobna izpolnjevati svojih obveznosti do prihodnjih generacij upokojencev ali pa bi se morala zavoljo tega prekomerno zadolževati, s čimer bi kršila obveznosti iz pogodbe o Evropski uniji. Zaradi večje porabe proračunskih sredstev, namenjenih sofinanciranju obveznega zavarovanja, urejenega z zdaj veljavnim zakonom, pa bi že leta 2012 nastale težave pri zagotavljanju sredstev za druge obveznosti. Da bi bilo ogroženo delovanje tega sistema, naj bi potrjevala tudi v minulih dveh letih sprejeta posebna zakona, ki sta z omejitvami pri višini uskladitev prejemkov med drugim omejevala tudi višino sredstev za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Če novi zakon ne bi bil uveljavljen, bi še naprej ohranjali protiustavnost nekaterih določb zdaj veljavnega zakona, ki jo ZPIZ-2 odpravlja itd.
Tudi vlada je bila enakega mnenja, ocenila pa je še, da bi neuveljavitev ZPIZ-2 vplivala na nadaljnje padanje pokojnin in s tem na slabšanje gmotnega položaja upokojenih, še posebej tistih z najnižjimi pokojninami. Poleg tega je menila, da bo nadaljnja veljavnost zdajšnjega zakona povzročila nesorazmerno obremenitev mlajše generacije s prispevki.
Pobudnik referenduma je razlogom za protiustavnost, na katere se je skliceval državni zbor, nasprotoval, prav tako pa tudi njegovim trditvam, da bi nesprejetje ZPIZ-2 poseglo v pravico do socialne varnosti, ki jo zagotavlja ustava. Razlogi o dolgoročni vzdržnosti sistema, ki naj bi utemeljevali nujnost uveljavitve novega zakona, temeljijo na ekonomskih projekcijah določenih kazalcev. Ti pa po mnenju pobudnika referenduma niso zanesljivi in jih ni mogoče v celoti predvideti ter ne dokazujejo kršenja pravice do socialne varnosti. Pobudniki so tako prepričani, da ima vlada na voljo tudi druge instrumente, s katerimi lahko poskrbi za finančno vzdržnost pokojninskega sistema.
Še kar nekaj časa po starem zakonu
Ustavno sodišče je z zavrnitvijo pobude za prepoved referenduma odločilo, da morebitna zavrnitev ZPIZ-2 na referendumu ne bi povzročila takih posledic, da bi morali poseči v pravico do njegove izvedbe.
Po mnenju ustavnega sodišča je zdajšnji zakon v delih, v katerih je ugotovilo njegovo protiustavnost, sicer res neustaven, vendar pa to ni zadosten razlog, ki bi utemeljeno zahteval poseg v pravico do referenduma. Navedeni zakon namreč ureja celoten sistem obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, njegova uskladitev z odločbami ustavnega sodišča pa po vsebini zadeva le manjši del ureditve, ki jo je možna tudi spremeniti. Ustavno sodišče meni, da veljavni zakon v času njegove obravnave ne posega v pravico do socialne varnosti. O njegovi protiustavnosti pa se ustavno sodišče ne more izrekati zato, ker ga zaradi demografskih, makroekonomskih in javnofinančnih razlogov v prihodnosti ne bo mogoče uresničevati. Te razloge mora upoštevati izvršilna in zakonodajna veja oblasti. Za njihovo spremljanje so odgovorni tako vlada, kot državni zbor, ne nazadnje pa tudi predlagatelj pobude in volivci. Ustavno sodišče za kaj takega ni pristojno.
O nadaljnji usodi ZPIZ-2 bodo torej odločali volivci, saj ni pričakovati, da bi pobudnik za razpis referenduma odstopil od izvedbe, čeprav je tudi to teoretično možno. Prav tako pa je težko verjeti, da bi lahko pobudnik in predlagatelj ZPIZ-2 dosegla tak sporazum, da ne bi prišlo do referenduma.
