Naše legende Tomo Levovnik

Zgodbe | maj '11

Tomo Levovnik je veliko naredil za slovenski šport. Nagradili so ga tudi z najvišjima slovenskima športnima priznanjema - z Blovdkovo plaketo leta 1992 in z Blovdkovo nagrado leta 2003.

Zibel mu je stekla natanko na polovici prejšnjega stoletja v kleni čevljarski družini Levovnikov. Praded, ded in oče so zaznamovali slovenjegraško čevljarstvo. Jože, oče Toma Levovnika je bil tudi športni navdušenec in tako si je Tomo za svoje življenjsko poslanstvo izbral šport.
»V osnovni šoli in gimnaziji sem tekmoval v smučanju, ko pa je prišlo do poškodb, sem se posvetil rokometu. Študij na visoki šoli za telesno kulturo sem si lahko privoščil; plačano sem imel stanovanje v Ljubljani, dobili smo hranarino in tudi premije za dobre rezultate. Leta 1974, v času mojega absolventskega staža, je prišla ponudba iz smučarskih krogov. Tone Vogrinec me je namreč povabil v reprezentanco za pomočnika in kondicijskega trenerja.«
Tomo se lahko pohvali, da je bil prvi v svoji generaciji, ki je z diplomo (alpsko smučanje in rokomet) uspešno končal študij in postal profesor telesne vzgoje.
Medtem seje vključil v delo z alpskimi smučarji. Po svetovnem prvenstvu v St. Moritzu pa je naredil diplomatsko napako. Tomo namreč vedno pove to, kar misli, tudi v svojo škodo.
»Ko so naši smukači prihajali s treninga s smukaškimi čeladami na glavah, je mimo prišel predsednik »skijaškog saveza« in jih pozdravil z besedami: »Očete li dobro trčati?«
Po tistem se je Tomo v eni od strokovnih publikacij javno spraševal, ali je lahko predsednik Smučarske zveze Jugoslavije nekdo, ki ne loči smukačev od tekačev, in si seveda prislužil črno piko. Z redno službo na Smučarski zvezi ni bilo nič, zato je šel k SK Olimpiji. Leta 1976 sta z Nado Mrak ustvarila družino Levovnik. Rodila sta se jima dva, zdaj že odrasla sinova, Jure in Marko.
»Po tistem se je prah polegel in Tone Vogrinec je prišel z idejo, da bi moško alpsko reprezentanco prevzel Filip Gartner, jaz pa ženski del. Tako smo leta 1978 napisali Belo knjigo in v njej napovedali kolajne na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah. Že leta 1980, na olimpijadi v Lake Placidu bi nam skoraj uspelo, saj sta Bojanu Križaju do medalje v veleslalomu zmanjkali le dve stotinki, v slalomu, kjer smo se že videli na stopničkah, pa je zgrešil vrata. Seveda smo to popravili že na svetovnem prvenstvu v Schladmingu z medaljama Borisa Strela v veleslalomu in Bojana Križaja v slalomu. Prvo olimpijsko pa nam je prismučal Jure Franko v veleslalomu v Sarajevu leta 1984.«
Tudi dekleta so s prihodom prvega poklicnega trenerja dobro napredovala.
»Ko sem začel delom, je bila naša najboljša na svetovnih lestvicah stosedeminpetdeseta, po dveh letih pa že na osemnajstem mestu. Nuša Tome, Anja Zavadlav, Bojana Dornig, Metka Jerman, Polona Oblak, Nataša Blažič in Tjaša Klanjšček so skokovito napredovale in že dale vedeti, do bodo tudi naša dekleta kmalu krojila svetovni vrh ženskega alpskega smučanja. Pod vodstvom Toneta Vogrinca se je začelo delati dobro, strokovno, nič se ni prepuščalo naključju. To je zahtevalo od mene celotnega človeka, kar pa ni bilo mogoče ob dveh majhnih otrocih. Biti dvestopetdeset dni na leto z doma je pomenilo vse delo in skrb za družino prevaliti na ženo. Zato sem leta 1980 postal sekretar strokovnega sveta za vrhunski šport pri Zvezi za telesno kulturo Slovenije. Tako sem ostal v športu in se lahko posvečal tudi družini. Zaradi protokolarnih športnih izkušenj sem bil tudi vodja protokola slovenske proslave ob osamosvojitvi leta 1991 in bil pobudnik tega, da so naši športniki takrat zapustili jugoslovanske športne reprezentance.«