Vitamini z vrtnega obrobja

Dobro počutje | jun. '12

Marsikatera užitna rastlina neopazno uspeva na naših vrtovih, zato ne bo odveč, če nekatere od njih bolje spoznamo.

Rogovilček. Rastlino z nazobčanimi listi in drobnimi, belimi cvetovi imamo pri nas večinoma za nadležen plevel. Toda neugledna rastlina je okusna in polna vitaminov in mineralov! Rogovilček med drugim vsebuje veliko železa, tudi do štirikrat več kot špinača! Razraste se na začetku poletja, ko ga najdemo na robu obdelanih njiv in vrtov pa tudi na travnikih. V izobilju ga je vse do pozne jeseni, ko liste uniči močnejša zmrzal. Rogovilček se razmnožuje zelo hitro, saj lahko na eni rastlini dozori po več sto tisoč semen, zato se lahko na vrtu zasadil kar sam. Nabiramo liste, najlaže kar s popki in drobnimi cvetovi vred, za pripravo samostojne solate ali kot dodatek drugim solatam. Rogovilčkove liste lahko tudi popečemo ali skuhamo podobno kot špinačo in blitvo. Tako pripravimo samostojno jed ali odlično zelenjavno prilogo. Rastlina izvira iz Južne Amerike, kjer jo veliko bolj cenijo in celo gojijo. Naprodaj je na tržnicah, tako kot tudi v nekaterih evropskih državah, predvsem v Skandinaviji.

Topinambur. Sorodnica sončnice je še ena izmed rastlin, ki prihaja iz Amerike a se je pri nas popolnoma udomačila. Poznamo jo tudi pod imenom laška ali svinjska repa, saj so rastlino nekoč uporabljali za krmljenje živine. Topinambur lahko v rodovitni zemlji zraste tudi do tri metre visoko. Pri rastlini so uporabni že mladi poganjki, predvsem pa gomolji, ki so sladkobnega okusa. Uživamo lahko presne, kuhane ali pečene. Lupiti jih ni treba, saj je pod tanko lupino največ koristnih snovi. Do deset centimetrov veliki gomolji so razčlenjeni in bradavičasti. Prekriti so z belo, rdečo, vijolično ali rumeno kožico, meso gomoljev pa je belo ali rumene barve. V primerjavi krompirjem, ki vsebuje škrob, topinambur vsebuje inulin in je tako zelo primeren za diabetike. Vsebuje tudi precej mineralov, in to od železa do magnezija, pa vitamine A, B in C ter koristne balastne snovi. Gomolji so v hladilniku obstojni le kak teden dni, potem pa se preveč izsušijo. Zato jih je pametno izkopavati le toliko, kolikor jih lahko porabimo sproti.
Topinambur je trajnica. Prija mu domala vsako rastišče, le da bo v rahlih tleh pridelek obilnejši. Edina slaba lastnost rastline z rumenimi cvetovi je, da se zelo hitro razširi po vrtu.

Dvoredec – divja rukola. Dvoredec je divji sorodnik rukole, ki ga v naravi najdemo predvsem na Primorskem. Toda koristna trajnica se tudi v notranjosti Slovenije hitro udomači na vrtu. Temno zelena rastlina z nazobčanimi listi je bila zaradi svojih zdravilnih lastnosti že od nekdaj cenjena v Sredozemlju. Vsebuje več kot petdeset različnih snovi, ki mu dajejo značilen vonj in okus. Podobne snovi najdemo tudi v hrenu in v kreši. V rastlini je med drugim precej vitamina C in železa.
Dvoredec ima bolj nazobčane, trše, temnejše in tanjše liste kot rukola. Rastlini ločimo tudi po cvetovih, saj rukola cveti belo, dvoredec pa ima rumene cvetove. Dvoredec je tudi večji, iz odebeljene korenine pa vsako leto odženejo nove rastline. Okus rastline je odvisna od vrste in od rastišča. Bolj pikantni so listi rastlin, ki rastejo v toplejših in bolj sušnih razmerah.
Dvoredec uživamo predvsem v solati, čeprav ga zaradi pikantnega okusa lahko uporabljamo tudi kot začimbo ali zelišče. Ima močno aromo ter oster, rahlo poprast okus. Rastline ne pulimo, temveč samo režemo liste, saj se hitro obnavlja. Poleti in jeseni je najbolje, da nekaj rastlin pustimo v zemlji. Liste dvoredca lahko uživamo vse do prve zmrzali, poleg tega pa bodo iz semen prihodnjo pomlad zrasle nove rastline.
Dvoredec najpogosteje pripravljamo v solati. Komur se zdi okus preveč pikanten, lahko zeleni ali paradižnikovi solati doda samo nekaj listov. Dobro se poda tudi krompirju, pizzi ali mesnim jedem, iz listov pa je mogoče pripraviti tudi okusno prilogo, omako ali celo juho. V ta namen lahko uporabimo večje, starejše liste. Ti so bolj pikantni, toda s toplotno obdelavo postane njihov okus blažji. Dvoredec je najbolje nabirati sproti in ga uporabljati svežega, saj hitro oveni. Uživamo lahko tudi cvetove, ki jih dodajamo jedem.

Boreč. Dobre pol metra visoka rastlina s sinje modrimi cvetovi zvezdaste oblike je lahko lep in koristen okras vsakega vrtnega roba. Boreč je solatna dišavnica in zdravilna rastlina (krepi srce in možgane ter pospešuje potenje), izvira pa z Bližnjega vzhoda. Enoletnica z žametastimi sivo zelenimi, podolgovatimi listi ima votlo, mesnato, razvejano steblo, poraslo s ščetinastimi dlačicami. Mladi listi imajo prijeten kiselkast okus in vonj, podoben kumaricam. Privlačne modre cvetove, ki imajo prav tako okus po kumarah, so že od nekdaj dodajali solatam in osvežilnim pijačam, seme, liste in cvetove pa uporabljajo v medicini. Zaradi krhkega stebla boreč potrebuje oporo, sicer pa ni zahteven. Je enoletnica, toda s številni semeni se vsako leto znova zaseje kar sam. Uporabljamo lahko cvetove ter mlade liste, ki jih na drobno narežemo in dodamo drugim solatam ali popestrimo okus zelenjavnim juham in enolončnicam. V ta namen lahko uporabimo tudi stebla, ki pa jih po kuhanju zavržemo. Drobno sesekljani listi so primerni tudi za dodajanje skuti ali jogurtu. Cvetove lahko prav tako dodajamo kisu in si tako sami naredimo aromatičen, modrikasto obarvan kis. Cvetove dodajamo v jabolčni kis, nato pa zamašeno steklenico postavimo za teden dni na sonce.