Preveč pnevmokoknih okužb

Dobro počutje | jul. '12

Pnevmokokna bolezen je ena najnevarnejših bolezni, ki je lahko v skrajnih primerih celo smrtna ali pa ima hude posledice z zdravje.  Za okužbe so najbolj dovzetni majhni otroci, kronični bolniki in starejši ljudje. Čeprav je okužbe mogoče preprečiti s cepljenjem, se za tovrstno zaščito odloča le malo ljudi.

Pnevmokoki so bakterije, ki so lahko normalno prisotne v predelu nosu in žrela. Večina je le prenašalcev teh bakterij, pri določenih ljudeh pa lahko povzročajo tudi bolezni. Povzročajo namreč vnetja dihalnih poti (sapnika in bronhijev), zlasti pa pljučnico, ter vnetja obnosnih votlin, pri majhnih otrocih pa najpogosteje vnetja srednjega ušesa. Po nekaterih ocenah pnevmokoki povzročijo blizu 40 odstotkov vseh pljučnic, za katerimi ljudje zbolevajo v domačem okolju, ter polovico tistih, za katerimi zbolevajo v bolnišnici. Pri četrtini bolnikov se poleg pljučnice razvije še okužba krvi (bakteriemija), ki se lahko konča tudi s smrtjo. Je je tudi najnevarnejši zaplet, saj bakterije, ki vdrejo v kri, po njej pridejo do drugih organov, kjer povzročijo vnetje možganskih ovojnic (meningitis), vnetje sklepov, vnetje kostnega mozga, vnetje trebušne mrene (peritonitis) in druge manj pogoste, a hude okužbe. Okužbe so pogostejše v jeseni in pozimi ter v spomladanskem času.
Znaki okužbe s pnevmokoki so: nenadna visoka vročina, mrzlica, produktiven kašelj, pospešeno dihanje, pospešen srčni utrip in zbadajoča bolečina v prsnem košu. Ob pojavu teh znakov je dobro nemudoma obiskati zdravnika, ki bo poslušal pljuča. Na bolezen ga bodo opozorili slišni zvoki nad pljuči in oslabljeno dihanje. Zdravnik bo opravil tudi krvne preiskave, pri čemer ga bodo povišane vrednosti opozorile na vnetje, ki poteka v telesu. Dokončno potrdilo o pnevmokokni okužbi pa bo dal rentgenogram pljuč.

Cepljenje preprečuje okužbe
Ker obstaja več kot 90 različnih serotipov pnevmokokov, se lahko okužbe ponavljajo, zato je najbolje, da se zavarujemo s cepljenjem. To velja zlasti za ljudi, ki jih pnevmokokne okužbe še posebej ogrožajo, to pa so starejši od 65 let, kronični bolniki z boleznimi pljuč, srca, ledvic, bolniki z nekaterimi boleznimi krvi ali krvnih organov, diabetiki, osebe z imunsko pomanjkljivostjo, bolniki, zdravljeni s kemoterapijo ali radioterapijo, bolniki z rakom, osebe brez vranice in osebe po presaditvi kostnega mozga ali notranjih organov.
Za cepljenje proti pnevmokoknim okužbam sta trenutno na voljo dve vrsti cepiv, konjugirano in polisaharidno, ki ga uporabljamo pri nas. Cepivo je učinkovito, saj je zaščita po cepljenju blizu 70-odstotna. Ker gre za mrtvo cepivo, je tudi varno in ima le malo neželenih učinkov. Reakcije po cepljenju so praviloma rdečina na mestu cepljenja, blago povišana telesna temperatura in blaga utrujenost.
Za učinkovito zaščito zadošča en odmerek, če pa ste bili cepljeni pred 65. letom in za kronične bolnike s slabim imunskim odzivom pa je priporočljiv en poživitveni odmerek po petih letih. Pri osebah brez vranice ali s kronično ledvično boleznijo pa so poživitveni odmerki potrebni na pet let.
Cepljenje proti pnevmokoknim okužbam, ki ga lahko opravite pri osebnem zdravniku ali v zavodih za zdravstveno varstvo, je za starejše od 65 let plačljivo (cena enega odmerka je približno 24 evrov). Brezplačno pa je za kronične bolnike, ki imajo raka ali sladkorno bolezen, za ljudi, ki so jim odstranili vranico, za ljudi s polževim vsadkom, za bolnike z nekaterimi živčno-mišičnimi boleznimi, za tiste, ki so jim presadili kostni mozeg ...).
Na leto se v Sloveniji proti pnevmokoknim okužbam cepi približno tri tisoč ljudi, kar ni veliko. Stroka si želi, da bi bil odstotek cepljenih višji, saj bi s tem povečali zaščito ogroženih skupin ljudi pred pnevmokoknimi okužbami, zaradi znižane stopnje obolevnosti pa bi se znižala tudi uporaba antibiotikov. Odpornost vse večjega števila bakterij na antibiotike namreč v zadnjih letih postaja vse večji problem. 
Na to so opozorili tudi zdravstveni strokovnjaki iz več kot 20 držav srednje in vzhodne Evrope, Turčije in Indije na 5. delavnici o nadzoru pnevmokoknih okužb, ki je bila v začetku junija v Varšavi. Ugotavljajo namreč precejšnje razlike med državami pri diagnosticiranju pnevmokoknih bolezni. Za zmanjšanje obolevnosti zlasti med otroki bi morale države z ustreznimi postopki spremljati različne tipe pnevmokokov, ki se pri njih pojavljajo, da bi lahko uvedli ustrezne programe cepljenja na nacionalni ravni.