Spomin je naš paradiž
Neomejene so zmogljivosti človekovega spomina. »Skladiščenje spominov v naših možganih je tolikšno, da lahko vsako sekundo od rojstva do smrti spravimo vanje na tisoče novih podatkov, pa še vedno ostaja veliko prostega prostora. Nedavni poskusi kažejo, da si lahko zapomnimo prav vse, kar se nam pripreti«. (Peter Russel)
Kaj vse imamo shranjeno v našem spominu? Po navadi se tega niti ne zavedamo. Zato naredimo droben preizkus.
Preden odgovorite, dobro premislite!
- Opišite z besedami, kateri dogodki vas najbolj spominjajo na zgodnje otroštvo?
- Kaj je bil najlepši trenutek v vašem življenju?
- Kaj vas je v mladosti najbolj vznemirilo, prizadelo?
- Česa vas je najbolj strah?
- Kako in kdaj ste doživeli prvo ljubezen?
Brskanje po spominu o takšnih in podobnih dogodkih psihologi imenujejo avtobiografski spomin. Lahko bi temu tudi označili kot: »Kaj vem najbolje o sebi?« ali »To sem jaz«.
Naš spomin nam omogoča povezavo vsakega dogodka s preteklostjo in tudi s prihodnostjo.
Brez spominske sposobnosti ne bi bilo učenja in posameznik bi bil prisiljen reagirati na vsakršne okoliščine, kot da bi jih prvič doživljal.
Spomin je torej osnova človekovega prilagajanja stvarnosti. Poudariti pa je treba, da je spominska dejavnost več kot preprosta registracija dogodkov. Ti se namreč neprestano povezujejo z drugimi, sodobnimi dogodki in dogodki iz preteklosti. Vsi ti bolj ali manj vplivajo na človeka, na njegovo ravnanje in odzivanje. Sleherni človek lahko zavzame do tega različen odnos, ki je odvisen od njegovega zanimanja in čustvene navezanosti na doživljaj, ki si ga je priklical v zavest.
Ko poskušamo analizirati naše spomine iz otroštva, mladosti, v srednji in v pozni življenjski dobi, izvemo veliko o sebi, predvsem pa se zavemo, kdo in kaj smo!
Vsi naši spomini so povezani s čustvi, nekateri z veseljem, drugi z žalostjo, tretji s strahom, negotovostjo, mnogi z ljubeznijo, pa tudi z razočaranji in s praznimi upi. Vsako od teh čustev zavestno in podzavestno vpliva tudi na naša ravnanja in odločitve.
Poznamo primere odraslih, ki so bili v zgodnjem otroštvu prikrajšani za starševsko ljubezen. Tak človek ima vtis, da to pomanjkanje še kar naprej vpliva nanj. Je v večnem iskanju tega, za kar je bil prikrajšan. Toda če se tega zavedamo, pa čeprav samo v spominu, se teh neprijetnih čustev nekako osvobodimo. Zato spominjanje na mnoge dogodke deluje tudi terapevtsko.
Pred dnevi mi je znanec pripovedoval, kakšno razočaranje je doživel ob prvi ljubezni. Zato ga je bilo kar nekaj časa strah, da bi navezal nove stike. To je bil zanj grenak spomin. Ko pa ga je čustveno in razumsko predelal, je bil umirjen, še več, laže je navezal stik z drugo žensko.
Na človeka delujejo pozitivno predvsem spomini na določene uspehe, na prijetne vonje, melodije in tudi barve.
Meni, denimo, vonj po svežem kruhu prikliče v zavest spomin na babico, ki sem jo imela zelo rada. Vedno mi je pripravila kako presenečenje. Najbolj pa sem bila vesela, da je tedaj, ko je pekla kruh, prav zame zamesila majhen hlebček.
Spomini niso samo »nostalgija« za nekom ali nečem, so tudi čustva, ki polepšajo življenje in ga osmislijo do konca naše biti.
Nedavno sem v eni izmed nemških psiholoških revij prebrala: »Spomin je naš edini paradiž – raj, iz katerega nas ne more nihče pregnati.«
Naši spomini, prijetni in tudi trpki, niso izolirane anekdote, povezujejo se v zgodovino našega življenja. Predvsem pa so osnova naše osebnosti.
Spomini so nam lahko tudi osebni balast ali izziv, samozdravljenje, tolažba ali vse to hkrati.
V njih je tudi pot spoznavanja sebe in načrt za prihodnost.
