Kaj zakonce drži skupaj

Dobro počutje | jul. '12

Mnogi zakonci, tako tisti, ki se razidejo po dolgih letih skupnega življenja, pa tudi tisti, ki so kljub različnim krizam ohranili zakon, se sprašujejo, kaj je bistveni pogoj, da zakonca ostaneta skupaj do konca življenja. Pri tem sta zelo pomembna poštenost in spoštovanje, ki omogočata, da obvladujemo negativna razmišljanja o partnerju.

Janez in Anita živita skupaj dobrih trideset let, njuna otroka že imata svoji družini in živita po svoje. Njuna zveza se zdi umirjena in harmonična, vendar se zakonca včasih sprašujeta, kako jima je uspelo tako dolgo ostati skupaj, saj sta se soočala s številnimi krizami in bolečimi padci. Kadar se pogovarjata o skupnem življenju, sta enotnega mnenja, da živita v srečnem zakonu, da sta drug drugemu predana in navezana drug na drugega .
Odločilna je čustvena inteligenca
Tako kot Janez in Anita se tudi mnogi med nami pogosto sprašujemo, kaj vpliva na zakonsko srečo in kaj zakonce prepriča, da kljub težavam z izbranim partnerjem ostajajo v zakonu. Sleherni par neizbežno naleti na probleme in se ujame v čustveno nabite krize, ko se partnerja ne prenašata ali se celo sovražita, pa vendar nekaterim parom uspe obdržati zakon in ga v krizah celo okrepijo, medtem ko drugim zakon razpade. Sodobne raziskave kažejo, da je presenetljivo enostavno to, kar ohranja zakon pri življenju. To je stopnja čustvene inteligence obeh, ki se kaže v njuni sposobnosti, da ohranjata poštenost in spoštovanje. Medsebojna poštenost in spoštovanje zakoncema omogoča, da laže obvladujeta negativna mišljenja o partnerju. Čustveno inteligentna zakonca sta sposobna sproti deliti drug z drugim drobne prizadetosti in užaljenosti, s čimer vzdržujeta čustveno higieno in redno čistita zakonsko ozračje, ker se zavedata, da kopičenje majhnih zamer in prizadetosti vodi v kronično zakonsko krizo in v smrt zakona.
Nekateri pari so zaskrbljeni zavoljo medsebojne različnosti, zato si jo prizadevajo na vsak način onemogočiti in preprečiti. Različnost med zakoncema je za uspešen zakon povsem normalna in niti malo ogrožujoča. Pomembno pa je, kako se zakonca lotevata razlik in kako jih obvladujeta v medsebojnem odnosu. Prizadevanje partnerjev, da za vsako ceno odstranita medsebojne razlike, prinaša tveganje, da bo eden od njiju začel izgubljati dele sebe, kar pa neizbežno vodi v užaljenost in zamero. Sleherni par se slej ko prej sooči z nerazrešljivimi konflikti, ki imajo svoje korenine v temeljnih razlikah osebnosti partnerjev, osebnih vrednot in izbranega življenjskega sloga posameznega partnerja. Pomembno je, da se zakonca znata sprijazniti z medsebojnimi razlikami, da jih sprejemata in spoštujeta.
Ni zakonov brez prepirov
Povsem normalno je, da se zakonca prepirata in gresta skozi obdobja medsebojnih nesoglasij. Odsotnost prepirov med zakonci ne pomeni, da se dobro razumeta, saj so prepiri značilni tudi za najbolj ljubeče pare. Resnica je, da zakonci rešujejo konflikte na različne načine; nekateri se prepirajo, vpijejo, drugi se umaknejo vase in se poskušajo za vsako ceno izogniti konfliktu. Slog reševanja konflikta v zakonu ne igra pomembne vloge, dokler izbrani slog deluje za oba partnerja. Problem se pojavi takrat, ko se eden od partnerjev umika konfliktu, drugi pa ga hoče rešiti in se o njem pogovoriti.
Prijateljstvo zakoncev je odločilnega pomena in vpliva na srečen zakon. Zakonca, ki gojita spoštovanje drug do drugega in uživata v medsebojni družbi, sta na dobri poti, da ohranita srečen zakon. Prijateljstvo je tisto, ki vedno znova oživlja plamene ljubezenske romance in zakoncema pomaga ohranjati njuno pozitivno naravnanost in medsebojno strpnost tudi v kriznih časih, ko drug drugega težko prenašata. Prijateljstvo ohranja zvezo optimistično in pomaga pri obvladovanju zakonskih stisk. Prav za to pozitivno naravnanost si moramo aktivno prizadevati.
Zakonci, ki imajo srečen zakon, znajo prebroditi konflikte, ker imajo na voljo tehniko obnove, ki popravi morebitno škodo v zakonu. Tako, denimo, se Janez in Anita prepirata o nakupu novega avtomobila. Janez hoče kupiti poltovorno škodo, ker lahko z njo prevaža potrebno opremo, ko gre v hribe, Anita pa hoče forda, ker porabi manj bencina in ga je laže parkirati v mestu. Njuna debata o nakupu postaja vse bolj razgreta in sredi prepira Anita nenadoma vstane, zakoplje roke v boke in kot navihan štiriletnik pokaže Janezu jezik. Ker Janez že vnaprej ve, kaj ima Anita v mislih, ji pokaže jezik, še predno je uspelo to narediti njej, oba pa bruhneta v smeh, kar razrahlja konflikt in ohrani njuno prijateljstvo.
Brez obsojanja
V človekovi naravi je, da se na obsojanje odzove z obrambo, ki sproži nova obsojanja, ta pa spet novo obrambo in tako nastane začarani krog obsojanja. Zakonci, ki spoznajo destruktivnost obsojanja, rešujejo medsebojne konflikte brez obsojanja. To pomeni, da zakonec v interakcijah s svojim partnerjem namesto obsojanja partnerja preusmeri svojo pozornost nase in partnerju pove, kako je določena interakcija vplivala na njegovo mišljenje in čustva. Tako na primer Anita, ki se počuti užaljena in prizadeta, ker je Janez kupil novo televizijo, ne da bi se posvetoval z njo, Janezu pove: »Počutila sem se popolnoma izključeno in nepomembno, ko se nisi pogovoril z mano, preden si se odločil, da kupiš nov televizor. Dobila sem občutek, da sem zate nepomembna in neumna.«
V srečnem zakonu imata oba zakonca svoj glas, kar pomeni, da znata drug drugemu pozorno prisluhniti in upoštevati partnerjevo mnenje. Neposlušanje, minimiziranje in ignoriranje mnenja izzove v partnerju občutek nepomembnosti. Tako partnerjevo počutje povzroči njegovo nezainteresiranost, zato se tudi on izključi in ne prisluhne partnerjevi pripovedi. Sleherni partner potrebuje zagotovilo, da se drugi partner zanj iskreno zanima, kar dela pogovor odprt.
V procesu medsebojnega komuniciranja je razumevanje partnerjevega sporočila odločilnega pomena, zato morata znati zakonca pogledati v ozadje partnerjevega čustvovanja in reagiranja. Tako na primer partnerjeva jeza izraža občutke nerazumevanja in nesprejemanja drugega partnerja. Partner, ki odseka pogovor in se umakne, po navadi izraža razočaranje nad seboj.
Zakonca, ki imata srečen zakon, si prizadevata spoznati partnerjeva stališča, se medsebojno podpirata in spoštujeta meje, znata odpuščati in sta usmiljena drug do drugega. Odpuščanje sebi in partnerju je pogumno in krepostno dejanje. Za srečen zakon je pomembno, da sprejmemo sebe takega, kot smo, z vsemi napakami in pomanjkljivostim in da zagotovimo partnerju svojo ljubezen tudi takrat, ko se prepiramo, saj se bomo le tako lahko spet zbližali in krepili ljubezensko zvezo.