Eksotični sadeži Sredozemlja

Dobro počutje | jul. '12

Poleti lahko v sredozemskih deželah okusite marsikaj nevsakdanjega. Dobro je poskusiti tudi kak sadež, ki ga še ne poznamo.
Med takimi so sadeži opuncije, ki dozorijo na kaktusih s ploščatimi, ovalnimi členi. Bodljikave rastline so posebno zanimive v času cvetenja, ko jih krasijo rumeni, rdeči ali oranžni cvetovi. Iz njih se razvijejo kot jajce veliki rdeči, rumeni, zeleni ali vijolični plodovi. Znanih je več kot 250 vrst, v Sredozemlju pa se je najbolj razširila Opuntia ficus indica ali indijanska figa. Zaradi drobnih bodic je treba plodove najprej olupiti. Njihov okus je voden, a prijetno sladek in osvežujoč. Notranjost sadeža pod usnjato lupino vsebuje veliko drobnih pešk, ki jih lahko brez skrbi pojemo. Opuncije so bogate z vitaminom C, od mineralov pa vsebujejo največ kalcija, magnezija in kalija.
Pri uživanju plodov je potrebna previdnost, ker so bodice, ki v šopih rastejo iz lupine, zelo drobne in krhke ter jih je težko odstraniti iz kože. Najbolje je, da se lupljenja lotimo kar v rokavicah. Debelo bodičasto lupino najlaže odstranimo tako, da z nožem najprej odrežemo oba konca, nato pa olupimo še preostanek. Ali pa z nožem sadež prerežemo in potem z žlico izdolbemo mehko notranjost.
So pa tudi gojene sorte, ki rodijo sadeže z gladko lupino brez bodic, vendar boste nanje verjetno naleteli le v trgovini.
Opuncijam še izboljšamo okus, če jih prelijemo z limoninim sokom, s stepeno smetano, sadnim sirupom, z medom ali z vročo čokolado. Narezane, sesekljane ali pretlačene uporabljamo za sladke ali kisle omake ali kot dodatek sadnim solatam. Plodove, cvetove, liste in korenine opuncije so že od nekdaj uporabljali tudi v naravnem zdravilstvu. Indijanci so iz zmletih delov kaktusov pripravljali zdravilno mazilo za zlomljene ude in zvite sklepe. Čaj pomaga pri bolečinah v trebuhu, pri lajšanju težav zaradi povečane prostate in pri odvajanju vode iz telesa. Iz ploščatih členov pa ponekod iztiskajo sok, ki ga uporabljajo za hlajenje opeklin, za blaženje pikov insektov ali pa kot vlažilne kozmetične obloge.

Datlji. V severni Afriki in na Bližnjem vzhodu odlično uspevajo datljeve palme, ki veljajo za eno najstarejših kultiviranih rastlin. So dvodomne, kar pomeni, da ima drevo ženske cvetove ali moški pelod. V nasadih prevladujejo ženske rastline, zaradi česar je treba za večji pridelek poskrbeti z ročnim opraševanjem. Datlji rastejo v šopih na vrhu palme. Posamezen šop ima lahko tudi več kot tisoč petsto sladkih sadežev in tako tehta letni pridelek ene same datljeve palme kar šestdeset kilogramov! Po štirih letih, ko začnejo datljevci cveteti, je treba vsaj trikrat na leto splezati v košati vrh. To nikakor ni preprosto opravilo, saj palme zrastejo tudi do trideset metrov visoko! Na palme prvič plezajo zgodaj spomladi, da jih oprašijo, ko začnejo sadeži  zoreti, jih je treba z velikimi vrečami zavarovati pred morebitnim dežjem in škodljivci, tretjič pa splezajo v vrh novembra in decembra, ko jih obirajo. Nato jih sortirajo po kakovosti in shranijo v topel prostor ali na sonce, kjer dozorijo do konca.
Datlje uživamo presne, sušene ali stisnjene, iz njih pridobivajo sladkorni sirup, marmelado, pripravljajo poseben kruh, kis, vino in žgane pijače. V severni Afriki uživajo tudi pražene plodove in semena, saj jih ponekod uporabljajo kot kavni nadomestek ali pa kot krmo za živali. Med več kot stopetdesetimi vrstami so najbolj iskani datlji anbara, zelo dobri pa so še deglet nour, ajva, halva, salabi in barnie mabroum.
Datlji so lahko prebavljivi in zelo hranljivi. Vsebujejo blizu sedemdeset odstotkov ogljikovih hidratov, beljakovine, maščobe, baker, kalcij, fosfor, železo in magnezij, ter v manjši meri vitamine A, B, C in D. Sveži datlji vsebujejo več vitaminov.
Poleg sadežev ljudje že tisočletja s pridom uporabljajo tudi druge dele rastline. Deblo odslužene palme uporabljajo za kurjavo, ponekod pa iz njih izdelujejo tudi nevsakdanje cevi za vodo. Posušene veje uporabljajo za kritje preprostih bivališč ali za izdelavo ograj. Iz listov pridobivajo žilava vlakna, iz katerih izdelujejo vrvi ali opletejo različne uporabne izdelke. Iz debel odsluženih palm, ki rodijo tudi do sto let, pa stiskajo sladek sok, ki je lahko osnova za datljevo vino in žganje.

Japonska nešplja. Zimzeleno rastlino poznamo tudi pod imenom lokvat. Izvira sicer iz Kitajske, od koder so jo prinesli na Japonsko, kjer jo gojijo že več kot tisoč let. Raste v vseh deželah z zmerno toplim podnebjem od Sredozemlja vse do Havajev. Uspeva tudi na Primorskem, a so sadeži po navadi zelo drobni. Zato se pri nas lokvat uveljavlja predvsem kot okrasna rastlina. Drevo zraste do deset metrov. Podolgovati listi v dežnikasto oblikovani krošnji so sprva puhasti, potem pa postanejo usnjati. Rastlina je nenavadna predvsem zato, ker cveti jeseni ali celo decembra. Do 2 cm veliki cvetovi so beli ali svetlo rumeni in imajo značilen močan vonj. Iz njih se spomladi razvijejo jajčasti ali okrogli plodovi, ki imajo na vrhu ostanek cvetne čaše, kar nakazuje na sorodstvo z jabolki in hruškami. Plodovi s tanko oranžno, rumeno ali celo rdečo gladko lupino zrastejo do 5 cm. Sredica je bela ali oranžna, osvežujočega sladko-kislega okusa, ki spominja na nekaj med  breskvijo in mangom. Sadež vsebuje do pet velikih pešk. Japonske nešplje so odličen vir vitamina A in C ter kalija in magnezija. Vsebujejo tudi veliko pektina in sladkorjev. Uporabljamo jih lahko podobno kot jabolka, saj najbolje teknejo presne.  Manj zrele so primerne za peko, lahko pa jih predelamo v kompote, marmelade, v sirup, vino, likerje ali celo v žganje. Na Kitajskem iz njih izdelujejo tudi sirup za lajšanje težav z vnetim grlom in blaženje kašlja.