Ena redkih gora z ženskim imenom
Razgledna Uršlja gora (1699 metrov) je najvišji vrh pogorja Plešivec, ki leži med Črno na Koroškem in Slovenj Gradcem. V različnih opisih sem zasledil, da je Uršlja gora zadnji vrh v nizu Karavank, kar pa ne drži. Zadnja gora Karavank je Macelj. Karavanke se od Olševe in Pece zlagoma spuščajo proti jugovzhodu, prek Paškega Kozjaka, Stenice, Konjiške gore, Boča, Donačke gore in Maclja do Panonske kotline, kjer potonejo. Še zanimivost: vrhovi naših gora so največkrat poimenovani z moškimi imeni; Uršlja gora pa je ena redkih, ki nosi žensko ime.
Pohodniška pot se začenja ob Ivarčkem jezeru pri Kotljah na južnem robu Mežiške doline. Do Kotelj, vasi, v kateri se je rodil pisatelj Lovro Kuhar - Prežihov Voranc, se lahko pripeljemo z Raven na Koroškem ali iz Slovenj Gradca. Vas, ki se ponaša z bogato naravno in kulturno dediščino, leži ob vznožju Uršlje gore, z najstarejšim delom ob gotski cerkvi sv. Marjete, ki so jo v sredini 18. stoletja predelali v baročnem stilu. Najpomembnejši pomnik etnološke dediščine v Kotljah je Prežihova bajta (hiša, ki jo je na Preškem vrhu kupil pisateljev oče), spominski muzej pisatelja, ki je ponesel ime Koroške in njenih prebivalcev v svet. Nad bajto stoji bronasti kip pisatelja, delo akademskega kiparja Stojana Batiča.
V bližini Prežihovine je prelepa gorska cerkvica sv. Mohorja in Fortunata, na Šratneku malo naprej pa še ostanki nekdaj mogočnega gradu iz turških časov. Od ruševin gradu proti Ravnam se v gozdu med grmovjem skrivajo ostanki dolinske pregrade proti turškim vpadom, ki se je imenovala Turške šance (obramba koroške dežele pred Turki). Kasneje je Turške šance začelo zaraščati grmovje, lesene stolpe pa razjedati zob časa. Leta 1704 so jih obnovili in jih uporabljali za obrambo pred roparskimi vdori ogrskih upornikov, ki so začeli iz Madžarske preko Mure vpadati na Štajersko in tu ropati.
Pod čudovito gozdno pokrajino Podgora leži na 633 m nadmorske višine najnižje ležeče naravno alpsko Ivarčko jezero, ob katerem je lep rekreacijski center z urejenimi športnimi in otroškimi igrišči ter sprehajalnimi potmi. Površina jezera je okoli 1,2 ha in doseže tudi do 5 metrov globine.
Nasproti jezera je spodnja postaja sedežnice smučišča Ošven, ob katerem je veliko urejenih parkirišč in tudi naše izhodišče.
Na Uršljo goro vodijo številne označene poti. Slikovita in pohodnikom priljubljena je Železarska pot, ki je speljana po strmi soteski pobočij Črnega vrha in Uršlje gore. Večji del leta je soteska suha. V času obilnejših padavin pa se spremeni v blatno, hudourniško kotanjo. Pot se prične na zgornjem robu krožišča, kjer nas kažipot usmeri na gozdno cesto, ki se strmo vzpenja pod sedežnico. Prečimo potok in takoj za lesenim mostom zavijemo desno na gozdno stezo, ki sprva poteka po zmerni ravnini, kasneje pa se strmo dviga nad potokom vse do makadamske ceste. Nad cesto se v zeleni oazi gorskih travnikov blešči domačija Jurček. Bližnjici, ki poteka ob robu gozda, desno od domačije, se izognemo. Zavijemo levo in hodimo po cesti do ovinka, kjer je spomenik. Tu zavijemo desno na slabšo gozdno cesto, ki poteka ob robu gozda vse do mesta, kjer cesta potone v gozd. Kažipot nas tu usmeri levo na gozdno cesto, ki se v številnih okljukih strmo dviguje po zahodnem pobočju Črnega vrha do korita s pitno vodo oziroma do izvira potoka Uršljice, ki v poletnem času v curkih poskakuje v pod nami ležečo sotesko.
Še nekaj strmine in pridemo do ceste, zavijemo desno prek mostu in takoj za njim levo v poseko. Desno od naše poti je urejeno počivališče s klopcami in mizo. Na tem odcepu manjkajo markacije, zato je treba paziti, da ne odkorakamo naprej po gozdni cesti. Sledi precej »vroč« vzpon po poseki do iglastega gozda in naprej strmo do znamenja in stičišča poti. Z leve se pridruži pot od Poštarskega doma, ki je označena kot Pot čez Kozarnico in je med planinci zelo priljubljena. Pot se še kar naprej strmo vzpenja povprek po severnem pobočju Uršlje gore do naslednjega znamenja, ki je tik pod cesto in kjer se z leve priključi Pot čez Kal z izhodiščem pri Poštarskem domu.
Tej poti domačini pravijo tudi romarska pot. Na njej so v vdolbinah v skalah vidne sledi stopinj sv. Uršule ali pa jamice, kjer so odtisi njenih kolen (kdor stopi vanje, ne čuti več bolečin v nogah). Legenda s Pohorja pripoveduje, da je Uršula pribežala z Jutrovega in se zatekla na Pohorje, vendar tam ni imela obstanka, vseskozi jo je vleklo na Plešivec, ki ga je gledala s Pohorja. Odločila se je, da se na njem naseli. Tu pa je srečala povodnega moža, ki je kraljeval v Črnem jezeru. Ker ni maral v svoji bližini Uršule, se je z jezerom vred preselil k Velikim Kopam na Pohorje, Uršuli pa je ostal Plešivec in po njeni naselitvi dobil ime Uršlja gora.
Sledi vzpon do ceste, ki z juga pripelje na Uršljo goro in jo uporabljajo predvsem vzdrževalci pretvornika in osebje planinskega doma. Po cesti gremo strmo navzgor do ovinka, kjer jo zapustimo in se pri klopeh podamo na skalno pot, ki pelje med spoštovanja zbujajočimi mogočnimi smrekami in od vetra skrivljenimi macesni.
F: Po cesti do ovinka s klopmi med mogočnimi smrekami
Dosežemo cesto, po kateri pripelje z leve pot od Andrejevega doma na Slemenu. Še nekaj minut in smo na vršnih travnikih, nad katerimi stoji v kotanji obnovljena cerkev in planinski dom. Nad domom je mogočen pretvornik, ob katerem pelje pot do vrha Uršlje gore, na katerem je železen križ in skrinjica z vpisno knjigo.
Prav na črti nekdanje deželne meje med Štajersko in Koroško, stoji edinstvena poznogotska cerkev sv. Uršule, ki je tudi najvišje ležeča cerkev na Slovenskem. Zgodovinski viri pravijo, da so se leta 1570 (to je bilo ravno v času, ko se je po mestih širila nova vera, protestantizem) zbrali mogočni gospodarji s pobočij Plešivca in odločili, da na Gori sezidajo cerkev, da v sedmih okoliških deželah ne bo tako velike cerkve in na taki višini. Cerkev so zidali z lastnimi rokami in s skromnim obrtniškim znanjem ter brez načrta. Zgrajena je iz kamna, ima skodlasto streho, stolp pa so morali kasneje zaradi strel in viharjev znižati. Tako je avgusta 1602 ljubljanski škof Hren v cerkvi posvetil tri oltarje, sedem let kasneje pa še štiri. V glavnem oltarju je slika sv. Uršule, velike zavetnice devic in v novodobnem času tudi ljubezni v zakonu.
Z vrha vidiš na vse strani neba: Celovško kotlino, Peco, Kamniško-Savinjske Alpe, Šoštanj, Velenje, Kope, Slovenj Gradec, Mežiško dolino in pod vznožjem Gore Ivarčko jezero, Rimski vrelec s Kotljami in še in še.
Z izhodišča, ki leži 633 m visoko, smo do vrha prehodili 1066 višinskih metrov. Zavidljivo. Za hojo navzgor smo porabili slabe tri ure, za sestop pa dve uri. Sestopimo po poti pristopa, lahko pa uporabimo bližnjice, ki jih je precej in potekajo vzporedno z glavno potjo. Pot najdemo na zemljevidu Kamniško-Savinjske Alpe ali v Atlasu Slovenije iz leta 2005 na strani 31 in 57.
V bližini …
Južno od Kotelj ob cesti, ki pelje proti Ivarčkemu jezeru, leži Rimski vrelec, znan že v rimski dobi, ko je bila tu postojanka ob rimski cesti Celeia–Virunum, po kateri so Rimljani prevažali železo. Vrelec, izvir alkalične in brezžveplene slatine, so pričeli pod znamko Rommer Quelle v komercialne namene izkoriščati v 19. stoletju v času Avstro-Ogrske in ob vrelcu zgradili še manjše zdravilišče z imenom Romerquelle. Nekdaj je bila to ena najbolj cenjenih mineralnih vod in se je prodajala v vseh večjih mestih Avstro-Ogrske, izvažali pa so jo tudi v ZDA. Vodo so priporočali slabokrvnim ljudem ter ljudem z boleznimi srca in ožilja. Nekoč priljubljena dopustniška točka kaže danes klavrno podobo in čaka rešitve.
