Od Mljeta do Korčule

Prosti čas | jul. '12

V južni Dalmaciji vabi kar nekaj privlačnih otokov. Mljet je za Slovence precej oddaljen, a ga je vredno obiskati, saj se domačini radi pohvalijo, da je to eden najbolj zelenih hrvaških otokov. Menda se je nad njim navduševal celo Odisej in naj bi na otoku preživel kar sedem let.
Trajekti do Mljeta redno vozijo z bližnjega polotoka Pelješac ter iz še enkrat toliko oddaljenega Dubrovnika. Edino trajektno pristanišče leži nedaleč stran od večjega otoškega naselja Sobra. No, tudi Sobra je kljub nekaj trgovinam in gostilnam le malo večja vas, zato se večina turistov ponavadi hitro raztepe po otoku - večina z lastnim ali z najetim avtomobilom, saj so avtobusne povezave dokaj slabe.
Že nekaj kilometrov stran se skriva Prožurski Porat, eden najlepših zalivčkov na vsem Jadranu! Stisnjen je pod strmo obalo, do katere se v nekaj ostrih ovinkih spusti cesta, ki se konča ob skupini nekdanjih ribiških hiš in skladišč, ki so večinoma preurejene v apartmaje ali počitniška bivališča. Dovolj prostora pa je tudi za nepogrešljivo restavracijo. Voda v zalivu je vedno mirna, saj ga pred odprtim morjem varuje majhen polotok in skupina otočkov.
»To niso otoki!« me skoraj karajoče opomni lastnica manjšega apartmaja, ko sprašujemo po njihovih imenih. »Tako pravijo oni, tam čez mejo! Pri nas so to otoci!« Ja, pri uporabi srbohrvaščine je včasih dobro biti previden, saj se hitro izkaže, da rane in zamere zaradi vojne na Hrvaškem še zdaleč niso pozabljene!
Podobno lahko dostopnih zalivov na Mljetu ni prav veliko. Še manj pa je takih, ki bi bili primerni tudi za kopanje. Kar nekajkrat sem se po strmih ozkih cestah skušal pripeljati do obale, a se je včasih cesta končala brez opozorila in pot je bilo treba nadaljevati peš. Na koncu pa je bilo ob majhnem betoniranem pomolu komaj dovolj prostora za poležavanje, dostop do morja pa težaven zaradi nazobčanih skal ob strmi obali. To me je izučilo, da se nisem več podajal na raziskovanje ozkih stranskih cest, saj srečanja na njih skoraj niso možna, le sem in tja so urejena zasilna izogibališča.
Ena najlepših in najlaže dostopnih plaž je v zalivu Blace, ob katerem se razprostira eno večjih otoških naselij – Saplunara. Večji del zaliva je že dolga desetletja zaščiteno območje, saj je to ena največjih naravnih peščenih obal na dalmatinskih otokih. Zanjo je značilna posebna vegetacija, prilagojena vplivu morja, soli, vetra in peska. Tu uspeva kar nekaj različnih nevsakdanjih bodljikavih rastlin, posebnost pa so redke majhne peščene gobe, imenovane resasta pušnica. Večji del obale pred soncem radodarno varujejo goste krošnje pinij, tako da je na njih res prijetno posedeti. Še posebno zunaj glavne sezone, ko na peščenih prostranstvih pogosto lahko uživate skoraj sami. V bližnji okolici je še več manjših zalivov s peščeno plažo, ki pa so najlaže dostopni s čolnom. A do najbližjih se je vredno potruditi tudi peš, saj do njih skozi grmičevje in borove gozdičke vodijo uhojene poti.
Z dostopno obalo se postavlja tudi vas Polače na drugem koncu otoka. Naselje z nekaj deset hišami je znano tudi po ruševinah velike rimske palače iz 5. stoletja.

Jezerska idila
Mljet je znan predvsem zaradi naravnih posebnosti. Na skrajnem zahodnem delu otoka se razprostira narodni park. Tu je dolina z Velikim in Malim jezerom, ki sta med seboj povezana s kratkim prekopom. Veliko jezero pa je prek plitvega kanala povezano tudi z morjem. Skozi kanal teče močan tok morske vode, ki zaradi plime in oseke vsakih šest ur spremeni smer. Ta pojav so v srednjem veku izkoriščali za pogon mlinov. Voda v jezerih se ponavadi segreva hitreje kot morje in je tako za nekaj stopinj toplejša, kar pride še posebno prav kopalcem v pomladnih in jesenskih mesecih. Obale zalivov obdajajo pešpoti in pretežno tudi ožja cesta, namenjena kolesarjem. Gostje morajo pustiti avtomobile ob vhodu v park, kjer pobirajo vstopnino, a le ob prvem obisku. Z isto vstopnico se lahko vračate v narodni park vse dni, ko dopustujete na otoku. V narodnem parku se kaže zapeljati tudi do otočka Sv. Marije v Velikem jezeru. Na njem stoji cerkev z opuščenim benediktinskim samostanom iz 12. stoletja. Otok je sicer majhen, a kljub temu ponuja priložnost za kratek sprehod, kopanje in uživanje v razgledih, ki se ponujajo s terase gostinskega lokala.
Na Mljetu je zaslužek večinoma povezan s turizmom, saj na skopi zemlji še za svoje potrebe ne pridelajo dovolj hrane. Z ribolovom pa se ukvarjajo le še nekateri domačini. Nič čudnega, da mladi v iskanju zaslužka odhajajo na celino vse do Dubrovnika in Splita. Prenočišč je v glavni turistični sezoni največkrat premalo, zato je priporočljiva vnaprejšnja rezervacija. Na otoku je hotelov le za vzorec, tako da večji del prenočitvenih zmogljivosti predstavljajo zasebni apartmaji. Nekaj možnosti je tudi za ljubitelje kampiranja. Toda maloštevilni avtokampi so majhni in včasih urejeni kar na malo večjem vrtu domače hiše. In to ne vedno blizu obale!

Čez Pelješac na Korčulo
Severozahodno od Mljeta leži Korčula, do katere avtomobiliste vodi pot prek polotoka Pelješac, saj med njima ni direktne trajektne povezave. Spotoma se kaže nekaj časa posvetiti tudi dolgemu polotoku, ki ga skoraj z vseh strani obdaja morje. Le v ozkem delu se drži kopnega, od katerega ga loči dolg zaliv. V njem že leta gojijo okusne ostrige, znane daleč naokoli in tako ni nič čudnega, da se majhne prodajalne s školjkami vrstijo kar ob cesti. Večina sladokuscev se sicer raje zapelje do restavracij v slikovitih krajih Ston in Mali Ston. Obzidje, ki povezuje obe nekoč strateško sila pomembni mesti, je za obiskovalce pravo presenečenje. V času svojega nastanka  je bilo menda poleg slovitega kitajskega zidu eno največjih na svetu! Meri kar pet kilometrov in pol, zgradili pa so ga za obrambo polotoka in pomembnih solin. Na del obzidja, ki obdaja Ston, se je mogoče povzpeti. Trud vsekakor poplača veličasten razgled. Prav tako prijetno je tudi potikanje med kamnitimi hišami, v katerih se vrstijo številni lokali. Ozke, kamnite ulice, tesno skupaj grajene hiše in številni kamniti detajli prav za vsakim vogalom ponujajo novo presenečenje in priložnost za fotografiranje. Najpomembnejši gradbeni material v mestu je kamen, tako kot tudi v mnogih drugih vaseh in krajih na polotoku.
Po mogočnosti in velikosti se lahko s Stonom meri le še Orebič na drugem koncu Pelješca. V pristaniškem mestu so nekoč živeli pomembni pomorščaki, o katerih premožnosti pričajo velike hiše ob obali. Njihovo veličino pa je še laže občutiti na pokopališču nad mestom, kjer se vrstijo razkošne grobnice najpomembnejših tamkajšnjih družin. Do cerkve in frančiškanskega samostana ob pokopališču se je vredno potruditi že zaradi razgleda na bližnje otoke Korčulo, Mljet in Lastovo. Kdor ima dovolj volje za dobre tri ure hoje, pa se lahko povzpne še više, vse do 961 metrov visokega vrha Sv. Ilije.
Ceste so kljub težavnemu terenu razmeroma dobre. Izrazito ozka je le tista, ki se vije nad strmo obalo med Trstenikom in Potomjem. K sreči ni zelo prometna, tako da predstavlja idealno kolesarsko turo s stalnim razgledom na okoliške otoke. Cesta je zgrajena predvsem zaradi vinogradov na strmih južnih pobočjih, saj na Pelješcu pridelujejo kar nekaj znanih kakovostnih vin (dingač, postup, plavac), ki dosegajo presenetljivo visoke cene! Do te ceste vodi iz notranjosti tudi dostop skozi tunel. Kak kilometer dolg predor je podoben rudniškemu rovu, saj ni osvetljen, s sten in tal teče voda, srečanja v njem pa niso možna. K sreči se vidi iz enega na drugi konec predora, tako da lahko počakate, če je vozilo z druge strani že zapeljalo v podzemlje.

Rojstni kraj Marca Pola
Korčulo loči od Pelješca le ozek morski preliv. Pogosti trajekti po kratki vožnji pristajajo na robu glavnega mesta, ki se imenuje enako kot otok. Korčula je znana po utrjenem srednjeveškem delu mesta in po tradicionalnih prireditvah, za katere so značilne barvite narodne noše. Najbolj priljubljeno je julijsko praznovanje Sv. Teodorja, na katerem že več kot štiristo let prikazujejo viteški bojni ples. Mestne ulice za mogočnim obzidjem skrivajo marsikaj zanimivega - od muzejev do restavracij in privlačnih trgovin. V eni izmed njih (Cukarin) se lahko posladkate z izvrstnimi otoškimi sladicami, polnjenih z mandlji in drugimi oreščki. Nekoč so jih pripravljali le za posebne priložnosti, danes pa pomenijo domiselno priložnost za zaslužek. Poleg tradicionalnih piškotov so prava posebnost bombice Marco Polo, imenovane po slavnem popotniku, ki naj bi bil rojen prav v Korčuli.
Drugo večje pristaniško mesto Vela Luka leži na drugem koncu otoka. Vela Luka je s svojim globokim zalivom pravzaprav glavno pristanišče otoka. Od tod se je mogoče podati na Lastovo ali pa v drugo smer vse do precej bolj oddaljenega Splita. Čez otok vodi dobra cesta, s katere pa tu in tam kaže zaviti proti obali. Tam obiskovalce čaka nekaj manjših, a privlačnih zalivov, do nekaterih se je treba potruditi kar peš ali na bolj eleganten način - s čolnom. Nekateri otoški zalivi, kot sta na primer Brna in  Lumbarda, pa se postavljajo celo z udobno mivkasto plažo. Tudi Korčula je eden bolj zelenih jadranskih otokov, saj jo poraščajo bujni gozdovi, ki so bili dolga stoletja vir razcveta otoškega ladjedelništva.