Borza znanja ji je odprla slikarsko pot
Ingrid Jakše, še pred dobrim letom sekretarka na ministrstvu za javno upravo, po poklicu sicer sociologinja, je zelo zaposlena upokojenka. »Sploh ne vem, kako sem še ne dolgo tega utegnila hoditi še v službo, ki je bila kar zahtevna,« pravi.
Čeprav je zelo dejavna upokojenka, začne govoriti najprej o mladih, ker pač na njih svet stoji. »Sin Rok, ki ima 31 let, je med drugim magistriral iz menedžmenta v Veliki Britaniji, a ne dobi službe. Napisal je že več kot sto prošenj, a so ga le dvakrat povabili na pogovor. Zato kot mnogi mladi Slovenci in Slovenke, ki zaman iščejo delo, razmišlja, da bi odšel v Ameriko ali v Avstralijo. Pač s trebuhom za kruhom - tako kot so tja že hodili naši predniki.«
Potem spregovori še o sebi in pove, da že nekaj let obiskuje restavratorstvo na univerzi za tretje življenjsko obdobje. »Že prej sem si veliko pohištva sama naredila ali pa sem obnovila stare kose, da so videti kot novi. Rada delam z rokami in na ta način tudi kar nekaj prihranim.«
Veliko tudi slika. Najbolj jo privlačijo portreti. Slika že od malega, saj so bili ljubiteljski slikarji tudi njen dedek, oče in mama. »Ujeti izraz človeka in na platno prenesti njegov značaj je zame pravi izziv,« pove strastno. Največkrat slika zjutraj, ko se zbudi. »Tedaj je najboljša svetloba,« pravi. Potem izvem, da je imela prvo slikarsko razstavo zaradi tako imenovane Borze znanja, ki domuje v Mestni knjižnici Ljubljana. »Odkrila sem jo po naključju, ko sem brskala po internetu. Odločila sem se, da se včlanim. Tako sem šla, ko sem obiskala knjižnico, še v drugo nadstropje, kjer mi je gospa Edita Flegar pomagala izpolniti vpisni list. Ko sem ji omenila, da slikam, mi je predlagala, da pošljem fotografije svojih platen. To sem tudi storila in kmalu so me povabili, naj razstavljam.«
Rada tudi ureja svoja dva atrija, kjer pogosto slika. Stanuje namreč v pritličju bloka za Bežigradom v Ljubljani. »Vsaka trava, roža, grmiček in drevo, ki sem jih posadila, so mi v veliko veselje,« nadaljuje in pove, da ima prijatelja, a živita vsak zase. Skupaj pa rada potujeta. »Ne kupujem si več novih oblačil, pri hrani sem skromna, tako greva večkrat v tuje kraje. Tam pa vidim, da v Sloveniji vseeno ne živimo tako zelo slabo,« prizna. Kako si predstavlja prihodnost? »Želim si le, da bi bila zdrava,« pravi kot mnogi ljudje, ki so v tretjem življenjskem obdobju. »Veliko sem prestala, saj sem imela leta 1989 prometno nesrečo, ki pa je sama nisem povzročila. Vame se je zaletelo več avtomobilov. Tedaj sem vozila 'bolho', zato ni čudno, da sem bila vsa polomljena. « Njena rehabilitacija je trajala več kot tri leta.
Zaradi posledic prometne nesreče danes ne more voziti kolesa, ne more teči, hoditi v hribe, ki jih ima tako rada … A se ne pritožuje. »Dokler bom lahko skrbela zase, slikala, se družila s prijatelji, bom presrečna. Živim za vsak dan in se razveselim vsake malenkosti. Predvsem sonca za oblaki in svojih praznih slikarskih platen, ki čakajo, da jih poslikam,« konča pogovor.
Borze znanja
Borze znanja, ki delujejo v Ljubljani, Mariboru, Novem mestu, Izoli, Murski Soboti, Škofji Loki, Ptuju, Celju, Novi Gorici, Postojni in Žalcu, so informacijska središča v knjižnicah ali na ljudskih univerzah, kjer zbirajo, urejajo in posredujejo podatke o ljudeh, ki iščejo in o tistih, ki ponujajo znanje, veščine in spretnosti z najrazličnejših področij (spletna stran: www.borzaznanja.si).
Če se torej želite nečesa naučit, pri njih dobite podatke o ljudeh, ki vas lahko tega naučijo! Če želite s svojim znanjem pomagati drugim, dobite podatke o ljudeh, ki potrebujejo vaše znanje in izkušnje! Tako se nedavno tega ponujali naslednje veščine: bruhanje ognja, ležanje na žebljih, učenje ruščine, solo petje, klasična masaža, igranje tamburice in mandoline, slikanje na platno, izdelovanje nakita iz kristalov itd. Iskali pa so ljudi, ki bi učili igrati harmoniko, blok flavto, učili klekljanja, tehnike hitrega branja, grafologije (analiza pisave), ekološko kmetovati, aranžirati suho cvetje, montirati sončne kolektorje itd. Borza znanja posreduje podatke brezplačno, način učenja pa je odvisen od vaših potreb, želja in možnosti. Tudi o tem, kako se boste drug drugemu oddolžili, se dogovorite sami. Potrdil o formalni izobrazbi ne potrebujete.
